Nika Kovač je osebnost leta, takole je povedala v govoru – tudi leta 1991 se je dotaknila

V minulem letu je nase opozorila s kampanjo My Voice, My Choice.

LJUBLJANA – “Moja babica in dedek, Vera in Niko, sta najbolj gostoljubna človeka, kar ju poznam. Pri njima sem vedno dobrodošla. In babica me je že zelo zgodaj naučila nečesa pomembnega: doma moraš imeti vedno dovolj: dovolj hrane, dovolj prostora in dovolj odprtosti, da lahko s sabo pripelješ še koga. Zato vem, da lahko svoje prijatelje vedno pripeljem domov. V Maribor. In to tudi pogosto počnem. Vedno vem, da bodo tam lepo sprejeti. Da bodo dobili topel obrok, pijačo in občutek, da so zares dobrodošli. In vedno znova z občudovanjem gledam dedka, kako jih z največjim ponosom pelje po mestu. Po ulicah, ki jih pozna do potankosti. In jim razkazuje najlepše kotičke v mestu, kjer sem se rodila tudi sama. Dolgo časa nisem razumela njegovega ponosa. Njegovega domoljubja. Razumela sem ga šele, ko sem tudi sama začela veliko potovati. Pred dobrimi štirimi leti sem vstopila v življenje, v katerem večino časa preživim zunaj Slovenije,” je Nika Kovač, Delova osebnost leta 2025, začela svoj govor po prejemu nagrade. Nika Kovač je direktorica Inštituta 8. marec in koordinatorka kampanje Moj glas, moja izbira (My Voice, My Choice).

Anhovo in pogumne ženske

“Zaradi dela in kampanj, ki jih vodimo, ogromno potujem. In v vseh teh krajih od New Yorka, São Paula, do Bruslja vedno znova ugotavljam isto: Slovenija je zame najlepša. Kjerkoli sem, z velikim ponosom govorim o naši državi. O čistem zraku. O javnem zdravstvu. O javnem šolstvu. O tem, kako varna je naša država. Predvsem pa govorim o ljudeh. Dedek Božo mi je govoril: »Država ni oblast. Država so ljudje.« In ko govorim o Sloveniji, govorim o ljudeh. O ljudeh, ki se znajo postaviti za skupnost in za skupno dobro. O ljudeh, ki so empatični in solidarni. Ki znajo stopiti na ulice, zbirati podpise in spreminjati svet. O ljudeh, ki znajo videti dobro drug v drugem. In se znajo povezati ne glede na to, koga volijo, ali gredo ob nedeljah k maši, doma berejo knjigo ali pa gredo na tek. Inštitut 8. marec mi je dal velik privilegij: da sem spoznala ogromno takšnih ljudi. Prebivalce Anhovega, s katerimi smo se borili za čist zrak in za to, da ljudje ne bi več zbolevali in umirali zaradi raka. Pogumne ženske, žrtve spolnih zlorab, s katerimi smo se borili za spremembo definicije kaznivega dejanja posilstva. Ljudi, ki so se borili za čisto in pitno vodo,” pove in se dotakne leta 1991.

“Hvaležna sem, da sem jih spoznala. Hvaležna pa sem tudi vsem tistim, ki so se borili pred nami. Ljudem upornega duha, ki so na različnih točkah naše zgodovine pripomogli, da imamo danes državo, ki je v svoje temelje zapisala, da smo demokratična, pravna in socialna država. Hvaležna sem tudi vsem, ki so duhu povezovanja onkraj političnih prepričanj leta 1991 stopili skupaj in zagotovili, da je v naši ustavi zagotovljena pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. To ni zapoved. To ni navodilo. To je možnost. Možnost svobodne odločitve vsake ženske. In prav ta ideja slovenske ustave. Ideja, ki so jo soustvarili ljudje zelo različnih političnih prepričanj nam je dala navdih za kampanjo My Voice, My Choice. Kampanjo, s katero želimo omogočiti reproduktivne pravice vsem ženskam v Evropi. Zdi se mi, da smo s to kampanjo iz Slovenije v Evropo ponesli nekaj najlepšega, kar imamo: naše skupne vrednote: Prepričanje, da mora imeti vsak človek možnost živeti dostojno življenje. Da moramo skrbeti drug za drugega. In da dostop do osnovne zdravstvene oskrbe ne sme biti privilegij, temveč temeljna pravica. Majhna Slovenija je ob zmagi v Evropskem parlamentu dokazala, da lahko spreminja Evropo. In da lahko spreminja svet. Rada se vračam domov. Slovenija je moj dom. In svoje prijatelje vedno vedno znova pripeljem k babici in dedku v Maribor. Tudi tiste iz Gruzije, Belorusije in Palestine, ki se ne morejo vrniti v svoje domove. Nekateri so svoj dom izgubili v grozljivem genocidu. Drugi se ne morejo vrniti, ker so jih avtoritarni režimi kaznovali zaradi njihovega dela v civilni družbi. Opazujem jih, kako sedijo za babičino mizo. In kdo izmed njih mi reče: »To je prvič po dolgem času, da se počutim doma.« Da jim je nekdo skuhal domač obrok. Da so znova začutili varnost.” Sami se ne morejo vrniti v stanovanja, ki so bila njihova. V kavarne, ki so jih imeli radi. V mesta, kjer so živeli, se smejali in plesali. In v teh dneh se tudi sama vse bolj zavedam, da obstaja možnost, da tudi mi izgubimo to, kar imamo. Prav zato se mi zdi vredno boriti za Slovenijo. Vredno boriti, da ostanemo družba strpnih in sočutnih ljudi. Družba, ki ne izgublja upanja za bolj pravičen, miren in solidaren svet. Družba, ki verjame, da mora imeti vsak človek možnost živeti mirno, varno in dostojno življenje.”

Pripravil: Nadlani.si
Foto: Inštitut 8. marec/Črt Piksi

The post Nika Kovač je osebnost leta, takole je povedala v govoru – tudi leta 1991 se je dotaknila first appeared on NaDlani.si.