OFIS arhitekti: Po sledeh kraških prednikov

Vasica Avber na kraški planoti je vpeta v prostor, ki ga zaznamujejo kamen, veter in čas. Strnjene in obzidane arhitekturne oblike, ki tvorijo naselje, ohranjajo spomin na življenje ljudi, ki so v vasi nekoč živeli. Prenova tradicionalne kraške domačije za naročnika iz Avstralije ni pomenila le obnove starih poslopij, temveč tudi oživitev povezave z njegovimi koreninami. Pomeni mu kulturni povratek v izvorno vas in obuditev spomina na skupnostno življenje njegovih prednikov v strnjenem poslopju objektov, obdanih z borjačem.  

Pri ohranjanju pokrajinske identitete igrajo ključno vlogo distinktivni arhitekturni elementi. Borjač, ki je ljudi, živali in pridelek od nekdaj varoval pred vetrom, obenem definira tudi notranje – domače bivalno okolje. Obdajajo ga tri funkcijsko različna poslopja, dvonadstropno bivališče, hlev in lopa za hrambo, ki sestavljajo zaokroženo stavbno celoto okrog dvorišča. Nad njim se razpenja značilni gank, ki je bil previdno restavriran. Obstoječe korce so ohranili in jih ponovno uporabili. Kamnite zidove so popravili in jih pustili vidne, lesene škure pa so obnovili in oživili s sodobnimi detajli. Obstoječe strukture, elementi in materiali so bili ohranjeni, kjer je bilo to mogoče. Rezultat pristopa obnove namesto menjave je poleg zmanjšanja vpliva na okolje ohranitev avtentičnosti prostora.

Obnova v pritličju izpostavlja kamnito materialnost obstoječe konstrukcije. Grobi zidovi ostajajo vidni, vključno s sledmi časa, ki jih zaznamujejo. Hkrati so nekdanji elementi, ki izstopajo iz ali se vdirajo v kamnito konstrukcijo, reinterpretirani in dobijo novo vlogo: jasli za krmo postanejo police, niše v prostorih se spremenijo v dodatno shrambo. Temeljnost kamnite strukture s podom sivega teraca, ki zaznamuje prostor pritličja, se v nadstropju preobrazi z lahkotnostjo obodnih zidov, ki jih dopolnjujejo lesena streha in pohištveni elementi. Vpeljava lesenih elementov vodi v topel, intimen ambient spalnice in delovnega prostora, ki se preko galerije ponovno poveže s pritličjem. Dvorišče borjača postane zunanja dnevna soba, ki se preko kamnitega portala odpira proti vasi.

Novo zasnovan prostor zaznamuje prvinskost, a se hkrati odpira proti prihodnosti. Zaznamujejo ga ravnovesje med težo zgodovinske kamnite strukture in udobjem, svetlobo in jasnostjo sodobnega bivalnega okolja. Kraške hiše, oziroma širše – podeželska dediščina – lahko ostanejo živi, razvijajoči se domovi, ki so ukoreninjeni v pokrajino in spomin, a se obenem odpirajo v sodobnost.