Nemčija priznava napako: opustitev jedrske energije kot strateški zgrešen korak

Izjava nemškega kanclerja Friedricha Merza, da je bila opustitev jedrske energije »resna strateška napaka« in da je nemški energetski prehod postal najdražji na svetu, je v evropskem prostoru odmevala kot redko odkrito priznanje politike, ki je dolga leta veljala za zgled zelenega prehoda. Nemčija je po katastrofi v Fukušimi pospešeno zaprla svoje jedrske elektrarne in stavila na obnovljive vire, toda po več kot desetletju se sooča z visokimi cenami elektrike, večjo odvisnostjo od uvoza energije in naraščajočimi težavami z zanesljivostjo omrežja.

Merzovo priznanje ni le notranjepolitična kritika predhodnikov, temveč tudi opozorilo drugim evropskim državam, ki danes stojijo pred podobnimi strateškimi odločitvami. Jedrska energija, ki je bila v številnih državah desetletja temelj stabilne in razmeroma poceni proizvodnje elektrike, se ponovno vrača v razprave kot nujen del energetske varnosti.

Merz je dejal, da sta hiter odmik od jedrske energije in obsežno vlaganje v obnovljive vire povzročila, da je prehod izjemno drag. Dejal je, da »ne pozna nobene druge države, ki bi si stvari tako oteževala in podražila kot Nemčija«.

Germany’s Merz admits:

It was a serious strategic mistake to exit nuclear energy.

We are now undertaking the most expensive energy transition in the entire world.

I know of no other country that makes things so difficult and expensive as Germany. pic.twitter.com/JmIXUaEtas

— Clash Report (@clashreport) January 15, 2026

V tem kontekstu je slovenska razprava o drugem bloku Jedrske elektrarne Krško (JEK 2) še toliko bolj pomenljiva. Slovenija se sooča s potrebo po dolgoročni rešitvi in z zmanjšanjem uvozne odvisnosti, hkrati pa politični prostor že več let razdvajajo ideološki in interesni spori glede jedrske energije.

Spomnimo, da je vladajoča koalicija, predvsem Gibanje Svoboda rušila izgradnjo novega bloka nuklearke, ne le zaradi “okoljskih pomislekov” temveč tudi zaradi političnih in poslovnih interesov. V središču teh očitkov se pogosto pojavlja državna sekretarka na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Tina Seršen, ki je bila v javnosti prepoznana kot ena najglasnejših zadržanih do jedrske opcije. S svojimi stališči in nastopi je sistematično spodkopavala podporo izgradnji novega bloka nuklearke, čeprav številne strokovne študije jedrsko energijo uvrščajo med ključne stabilne vire.

Državna sekretarka Tina Seršen (Foto: Fotomontaža Demokracija)

A razprava o JEK 2 je razkrila tudi, da vprašanje ni zgolj tehnično ali okoljsko, temveč globoko politično – prepleteno z interesi, vplivom in vizijami, kdo bo v prihodnosti nadzoroval ključne tokove energije in kapitala. Nuklearka bi namreč pomembno vplivala na Golobov posel s sončnimi paneli, s čimer se bo najbrž ukvarjal, ko ne bo več na funkciji premiera. Potem pa se je zgodila zdaj že legendarna – okrogla miza, kjer je najprej tvitosfera, nato pa javnost spoznala, kdo je Tina Sršen in kako Golobova vlada ruši slovensko energetsko neodvisnost.

Prav zato številni opozarjajo, da ni naključje, da so prav svobodnjaki, prek vpliva Tine Seršen in znotrajvladnih zavlačevanj, postali ena glavnih zavor projekta drugega bloka krške nuklearke. V času, ko se Nemčija sprašuje, kako popraviti lastno drago napako, pa Slovenija tvega, da bo svojo strateško odločitev podredila kratkoročnim političnim računom – namesto dolgoročni energetski varnosti države.

Sara Kovač