Javila se nam je ogorčena bralka: »Poglejte te čakalne dobe, to ni več normalno«

2 hours ago 27

ARTICLE AD

Dokument, ki je v zadnjih dneh zaokrožil po spletu, razkriva zaskrbljujoče stanje v javnem zdravstvu. Iz njega je razvidno, da so čakalne dobe za prvi ortodontski pregled v okviru javnega sistema izjemno dolge in segajo daleč v prihodnost. V nekaterih primerih bolniki na prvi pregled čakajo tudi do leta 2033, kar pomeni več let negotovosti in odlašanja z zdravljenjem.

Ko »hitro« ni več hitro

Podatki z dne 3. decembra 2025 kažejo, da tudi primeri, označeni kot hitri, ne pridejo na vrsto v razumnem času. Čakanje se tako meri v letih, ne v mesecih, kar odpira resna vprašanja o tem, kako dostopen in učinkovit je javni zdravstveni sistem v praksi.

Posebej problematično je dejstvo, da oznaka hitre napotitve ne zagotavlja pravočasne obravnave. Če je treba na prvi pregled čakati več let, se pomen nujnosti povsem izgubi. To je še posebej skrb vzbujajoče pri otrocih in mladostnikih, pri katerih je pravočasno ortodontsko zdravljenje ključno za pravilen razvoj zobovja in čeljusti. Zamude pri začetku zdravljenja lahko vodijo v zaplete, daljše in zahtevnejše terapije ter v nekaterih primerih tudi v trajne posledice, ki bi jih bilo mogoče preprečiti z zgodnjo obravnavo.

Tiha normalizacija dolgih čakalnih dob

Dolgotrajno čakanje na zdravstvene storitve postaja nekaj, na kar se bolniki vse pogosteje privajajo, čeprav to ne bi smelo biti sprejemljivo. Čakalne dobe, ki segajo v naslednje desetletje, niso več osamljen primer, temveč simptom širše sistemske težave. Čeprav so informacije o čakalnih dobah javno dostopne, številni posamezniki šele ob prejemu uradnega obvestila dojamejo resnični obseg problema. V praksi to pomeni, da je lahko otrok, napoten danes, na prvi pregled sprejet šele kot odrasla oseba.

Zasebno zdravstvo kot edina možnost?

Za mnoge družine takšna realnost pomeni, da je edina pot do pravočasne obravnave samoplačniško zdravljenje. To pa odpira vprašanje enakosti in dostopnosti zdravstvene oskrbe. Zdravje tako vse pogosteje postaja odvisno od finančnih zmožnosti posameznika, kar poglablja socialne razlike. Ob tem se znova postavlja vprašanje, ali javni zdravstveni sistem še vedno izpolnjuje svoje temeljno poslanstvo, to je zagotavljanje pravočasne in kakovostne oskrbe vsem, ne glede na njihov socialni položaj.

Čakalne dobe, ki segajo več let v prihodnost, niso več zgolj statistični podatek, temveč realnost, s katero se soočajo bolniki in njihove družine. Primeri, kjer je treba na prvi pregled čakati skoraj desetletje, jasno kažejo, da težava ni več posamična, temveč sistemska. Vprašanje, ki ob tem ostaja odprto, je preprosto, a boleče. Koliko let čakanja na zdravje je še sprejemljivih, preden postane jasno, da so nujni resni in takojšnji ukrepi?