Grenka izkušnja pacienta – primoran na samoplačniške preglede v tujini

“Zato sem bil, kljub dogovoru na ravni države, prisiljen ponovno odpotovati v tujino in opraviti pregled v Lyonu samoplačniško. Ne zato, ker bi to želel, ampak ker je bila to edina medicinsko odgovorna možnost,” svoje težave s slovenskim zdravstvom opisuje pacient Branko. Članek je bil na blogu Vladimirja Plantana objavljen pod naslovom “Dogovor brez odgovornosti: primer, ki razkriva ranljivost pacientov”. Na UKC Ljubljana smo poslali novinarsko vprašanje. 

Zgodba pacienta Branka razkriva, kako lahko tudi uradno doseženi dogovori v zdravstvenem sistemu ostanejo brez dejanskega učinka, kar pacienta postavi v položaj popolne ranljivosti. Besedilo predstavlja epilog k prej objavljenemu primeru o sistemskih vzorcih, ki povzročajo, da pacient v ključnih trenutkih ostane brez varnosti, čeprav obstajajo pravila, postopki in formalne varovalke.

Po objavi prvega dela je avtor upal, da bo nadaljevanje krajše, saj je bil medtem na Ministrstvu za zdravje dosežen jasen in dokumentiran dogovor: UKC Ljubljana se je zavezal, da bo v osmih dneh po pozivu ZZZS omogočil nadaljevanje postopka za izdajo obrazca S2, nujnega za nadaljnje zdravljenje v tujini. Kljub temu se ni zgodilo nič. ZZZS je UKC pozval in urgiral, rok je potekel, odgovora ni bilo, postopek pa se je ustavil.

Dogovori, sklenjeni pred državo, v praksi nimajo nobene teže

Pacient se je znašel v položaju, kjer ni šlo več za izbiro ali udobje, temveč za kontinuiteto pooperativnega zdravljenja in preprečevanje poslabšanja zdravstvenega stanja. Ker bi čakanje pomenilo tveganje zdravstvene škode, je bil prisiljen ponovno odpotovati v Lyon in pregled opraviti samoplačniško, čeprav je bil dogovor na ravni države že dosežen.

V tem trenutku zgodba preseže osebno izkušnjo in postane prikaz sistemske težave: kaj se zgodi, ko dogovori, sklenjeni pred državo, v praksi nimajo nobene teže. Pacient, ki izčrpa vsa pravna in institucionalna sredstva, ostane sam z neizpolnjenimi zavezami, posledice pa nosi sam. Takšne situacije niso nevarne le za posameznika, temveč spodkopavajo zaupanje v zdravstveni sistem kot celoto. Če dogovor, dosežen na Ministrstvu za zdravje, ne zavezuje institucij, potem pacient dejansko nima več varovalke in ostane ujet med postopki, roki in odgovornostmi, ki se prelagajo med različnimi organi.

Pravila se v ključnih trenutkih ne izvršujejo

Avtor nadaljuje zapis ne zato, da bi obračunaval z institucijami, temveč zato, da bi pokazal, da varnost pacientov ni odvisna le od strokovnih standardov, temveč tudi od spoštovanja lastnih dogovorov. Sistem ni ranljiv zato, ker nima pravil, ampak zato, ker se ta pravila v ključnih trenutkih ne izvršujejo.

Zato besedilo ni zaključek zgodbe, temveč opozorilo in poziv k razumevanju, da takšni primeri niso osebni zapleti, temveč sistemski signali, ki jih ne bi smeli prezreti. Dogovori, sklenjeni v imenu države, ne smejo ostati brez učinka, saj se v nasprotnem primeru odgovornost izgubi med postopki in roki, posledice pa se prenesejo na posameznika. To pa pomeni, da ne gre več za izjemo, temveč za simptom širše sistemske ranljivosti, ki zahteva resen premislek in spremembe.

Domen Mezeg