Znaki OCD, ki se skrivajo v vsakdanjih navadah

OCD je ena najbolj napačno razumljenih duševnih motenj. Pogosto jo zamenjujemo za natančnost, vestnost ali potrebo po redu. A za to oznako se skriva veliko več kot le želja po urejenosti. Gre za notranji boj, ki človeka spremlja vsak dan, mu jemlje energijo in ga pogosto sili v vedenja, ki jih sam ne razume kaj šele okolica.

Kaj OCD v resnici pomeni

OCD ni osebnostna lastnost in ni izbira. Ne nastane zato, ker bi bil nekdo “preveč zahteven” ali “preveč občutljiv”. Gre za motnjo, pri kateri se v um vsiljujejo misli, ki jih posameznik ne želi in jih pogosto doživlja kot povsem tuje sebi. Ključna značilnost OCD je občutek, da misel zahteva odziv. Ne pusti miru. Ne zbledi sama od sebe. Človek lahko razume, da je misel pretirana, a telo se na to ne odzove. Tesnoba ostane, dokler nekaj ne naredi.

Pomembno je razumeti, da pri OCD težava ni v razumu, temveč v odzivu telesa. Človek z OCD lahko popolnoma razume, da je verjetnost nevarnosti majhna ali celo zanemarljiva, vendar njegov živčni sistem tega ne zazna. Telo reagira, kot da je grožnja resnična, takojšnja in nujna. Srčni utrip se pospeši, pojavi se napetost, včasih celo fizični občutki slabosti ali panike. Zato pri OCD ne delujejo preprosti nasveti v slogu »saj veš, da ni res«. Razumsko védenje in telesni odziv sta pri tej motnji pogosto ločena. Prav ta razkorak je za posameznika izjemno izčrpavajoč, saj se mora znova in znova boriti z občutki, ki ne sledijo logiki.

Obsesije: misli, ki se vračajo, čeprav jih nočemo

Obsesije so ponavljajoče se misli, podobe ali impulzi, ki sprožijo močno notranjo stisko. Pogosto se dotikajo tem, ki so posamezniku zelo pomembne, zato jih še težje spregleda.

Najpogosteje se pojavljajo kot:

• dvomi in vprašanja brez dokončnega odgovora
• strah pred napako ali odgovornostjo
• vsiljive misli, ki so v nasprotju z vrednotami
• občutek, da je treba nekaj preveriti ali preprečiti

Obsesije ne povzročajo le tesnobe, temveč pogosto tudi globok občutek krivde in sramu. Ker se vsebina misli pogosto dotika moralno občutljivih tem, se posameznik začne spraševati, kaj te misli povedo o njem kot osebi. Prav ta dvom vase je eden najbolj bolečih vidikov OCD.

Veliko ljudi zato misli skriva. Ne zato, ker bi bile nevarne, ampak ker se bojijo, da bodo napačno razumljene. Obsesije imajo posebno lastnost: močnejše so tam, kjer so vrednote najvišje. Kar je človeku najbolj pomembno, postane tudi najpogostejša tarča misli. Pomembno je razumeti: obsesije niso želje. So strahovi. Prav zato so tako obremenjujoče in čustveno izčrpavajoče.

Foto: Pogovor s psihiatrom Vir: Freepik

Kompulzije: dejanja, ki obljubljajo mir

Kompulzije so poskusi, da bi se posameznik znebil tesnobe, ki jo sprožijo obsesije. Lahko so vidne ali povsem nevidne, a njihov namen je vedno enak doseči občutek varnosti. Kompulzije niso razvada ali slaba navada. Gre za naučen odziv možganov na občutek ogroženosti. Ko posameznik prvič izvede določeno dejanje in ob tem začuti olajšanje, si možgani to zapomnijo kot rešitev. Naslednjič, ko se pojavi ista misel, sprožijo enak vzorec.

Težava je v tem, da možgani ne zaznajo, da olajšanje ni trajno. Naučijo se le, da je dejanje začasno zmanjšalo stisko. Zato se potreba po kompulziji sčasoma stopnjuje, rituali postajajo daljši, zahteve strožje, notranji mir pa vedno bolj oddaljen.

Med pogostimi kompulzijami so:

• preverjanje (vrat, naprav, spominov)
• ponavljanje določenih dejanj ali besed
• umivanje, čiščenje ali urejanje
• iskanje zagotovil pri drugih
• miselni rituali, ki jih nihče ne opazi

Olajšanje, ki sledi, je kratkotrajno. Misel se vrne. In z njo potreba po ponovitvi. Tako se ustvari krog, iz katerega je brez razumevanja težko izstopiti.

Zakaj OCD pri vsakem izgleda drugače

OCD nima ene same oblike. Nekateri ljudje imajo rituale, ki jih okolica hitro opazi. Drugi pa se borijo skoraj izključno v svoji glavi. To je tako imenovani tihi OCD.

Pri tej obliki:

• ni vidnih ritualov
• večina dogajanja poteka v mislih
• okolica pogosto ne opazi težav
• posameznik pa je lahko zelo izčrpan

Zaradi tega je tihi OCD pogosto spregledan ali napačno razumljen, kar še poveča občutek osamljenosti.

Ker pri tihem OCD ni vidnih znakov, so ti posamezniki pogosto napačno razumljeni tudi s strani strokovnjakov. Okolica jih lahko dojema kot pretirano premišljene, preveč odgovorne ali celo perfekcionistične. V resnici pa velik del njihove energije odteka v notranje boje, ki jih nihče ne vidi. To pogosto vodi v občutek, da nimajo pravice do pomoči, saj navzven »funkcionirajo«. A notranja utrujenost, ki se kopiči, je zelo resnična in lahko sčasoma močno vpliva na kakovost življenja.

Foto: OCD Viri: Freepik

Pogosti miti, ki povzročajo največ nerazumevanja

O OCD kroži veliko mitov, ki ljudem z motnjo pogosto naredijo več škode kot koristi.

Najpogostejši so:

• da OCD pomeni redoljubnost
• da gre za pretirano skrbnost
• da bi morali “nehati razmišljati”
• da gre za nekaj, kar mine samo

Ti miti niso le napačni, temveč škodljivi. Ko ljudje slišijo, da je OCD zgolj pretirana natančnost, začnejo dvomiti v lastno izkušnjo. Pogosto si rečejo, da pretiravajo, da nimajo »dovolj resnih« težav, da bi poiskali pomoč. Takšno zmanjševanje pomena motnje vpliva tudi na odnose. Družinski člani ali partnerji lahko nehote povečajo pritisk z dobronamernimi, a napačnimi komentarji. To posameznika še bolj zapre vase..

Kaj vpliva na razvoj OCD

OCD nastane zaradi prepleta več dejavnikov. Ne gre za eno samo izkušnjo ali napako.

Med pogostimi vplivi so:

• genetska nagnjenost
• drugačno delovanje možganskih centrov za nevarnost
• stresni ali travmatični dogodki
• dolgotrajna psihična obremenitev

OCD se pogosto ne pojavi nenadoma, temveč v obdobjih, ko je posameznik že obremenjen. Stres sam po sebi ne povzroči motnje, lahko pa sproži simptome tam, kjer je ranljivost že prisotna. Življenjske spremembe, izgube, večja odgovornost ali dolgotrajna negotovost so pogosti sprožilci. Pomembno je poudariti, da to ne pomeni, da je posameznik kriv za pojav OCD. Motnja se ne razvije zato, ker nekdo ni zmogel, temveč zato, ker so se prepletli dejavniki, na katere ni imel popolnega vpliva.

Kako OCD vpliva na vsakdanje življenje

OCD ne vpliva le na misli, temveč tiho posega v vsakdan. Ne z velikimi, opaznimi izbruhi, temveč skozi drobne odločitve, notranje premisleke in občutek stalne pripravljenosti. Navzven je posameznik lahko povsem zbran in funkcionalen, znotraj pa nenehno zaposlen z mislimi, ki zahtevajo odziv.

V vsakdanjih situacijah se to pogosto kaže tako, da ljudje z OCD:

• dvomijo vase, tudi pri povsem običajnih odločitvah,
• skrivajo težave, ker se bojijo nerazumevanja,
• se izogibajo določenim situacijam, ki bi lahko sprožile stisko,
• porabijo veliko energije za notranji nadzor, čeprav to navzven ni vidno.

Zaradi tega se spremeni odnos do časa in spontanosti. Naloge trajajo dlje, misli se raztezajo, odločanje postane naporno. Življenje začne potekati po nevidnih pravilih, ki jih narekuje strah pred napako ali odgovornostjo. Sčasoma se lahko pojavi občutek, da posameznik ne živi več povsem po lastni izbiri, temveč se prilagaja notranjim pritiskom.

Navzven so ljudje z OCD pogosto videti mirni in zanesljivi, prav zato pa je njihov notranji boj še manj opažen. Dolgotrajna napetost lahko vodi v utrujenost in v dvom o lastnih odločitvah. Pomembno pa je poudariti, da ta vpliv ni nespremenljiv. Ko se začne razumevanje in spreminjanje odnosa do misli, se tudi vsakdan začne znova odpirati postopoma, a opazno.misli, se tudi vsakdan začne znova širiti. Ne naenkrat, temveč korak za korakom.

Foto: Duševna motnja Vir: Freepik

Zakaj ljudje z OCD pogosto dolgo ne poiščejo pomoči

Veliko ljudi se boji, da bodo njihove misli napačno razumljene. Da bodo označeni ali obsojani. Zato o težavah pogosto molčijo. A misli pri OCD niso odraz značaja. So simptom. Ko to razumemo, se odpre prostor za olajšanje in spremembo. Notranji dialog je pogosto poln dvomov. »Kaj če pretiravam? Kaj če me ne bodo razumeli? Kaj če je z mano res nekaj narobe?« Veliko ljudi čaka, da bo stanje še hujše, preden si dovolijo poiskati pomoč. Ta odlašanja niso znak zanikanja, temveč strahu. Strahu pred stigmo, pred napačno razlago in pred tem, kaj bi pomenilo, če bi si priznali, da potrebujejo podporo.

Ali OCD pomeni, da se stanje samo slabša

Pot izboljšanja pri OCD ni ravna črta. Obstajajo obdobja napredka in obdobja, ko se simptomi znova okrepijo. To ne pomeni neuspeha, temveč normalen del procesa. Pomembno je razumeti, da cilj ni popoln mir brez misli, temveč zmanjšanje njihovega vpliva. Ko misli izgubijo moč, življenje postopoma dobi več prostora.

Najpogostejša vprašanja o OCD

Ali imajo vsi ljudje vsiljive misli?
Da, razlika je v tem, kako nanje reagiramo.

Ali OCD pomeni, da misli nekaj povedo o meni?
Ne, misli pri OCD nimajo moralne vrednosti.

Ali se OCD lahko pojavi tudi kasneje?
Da, pogosto v obdobjih povečanega stresa.

Foto: Misli Vir: Freepik

Zakaj je razumevanje OCD tako pomembno

Razumevanje zmanjša strah, razbije mite in ljudem pomaga, da se ne počutijo same. Veliko ljudi z OCD leta misli, da so edini s takšnimi izkušnjami. Pa niso. Prav občutek osamljenosti je pogosto tisti, ki bolezen še poglablja, saj posameznik ostaja zaprt v lastnem notranjem svetu brez jezika, s katerim bi lahko razložil, kaj se dogaja.

Ko človek razume, kaj OCD je, se spremeni njegov odnos do misli. Te niso več dokaz, da je z njim nekaj narobe, temveč znak, da se v njem odvija proces, ki ga je mogoče pojasniti. Razumevanje prinese distanco. Misel ni več ukaz, temveč dogodek v umu. In prav ta premik je pogosto prvi trenutek olajšanja po dolgem času.

Razumevanje je pomembno tudi za okolico. Partnerji, družinski člani in prijatelji lažje ločijo med osebo in motnjo. Namesto pritiska, naj se nekdo “le sprosti”, se lahko pojavi več potrpežljivosti in manj nerazumevanja. To ne pomeni, da okolica prevzame odgovornost, temveč da ustvari prostor, kjer se o težavah lahko govori brez sramu. Na širši ravni razumevanje zmanjšuje stigmo. Ko o OCD govorimo jasno in brez poenostavitev, ljudem omogočimo, da pomoč poiščejo prej. In prej kot je motnja prepoznana, več možnosti je, da ne zavzame celotnega življenja. Razumevanje torej ni le znanje – je temelj za spremembo.

Ko stvari dobijo ime, se začne olajšanje

OCD ni oznaka, temveč razlaga. In za mnoge prvi trenutek, ko razumejo, da to, kar doživljajo, ni njihova krivda. Ko se stvari poimenujejo, se lahko začne sprememba. Počasi, a resnično. se začne prostor za sočutje. Do sebe. In do drugih. Za mnoge ljudi je trenutek prepoznanja prvi trenutek olajšanja. Ko ugotovijo, da to, kar doživljajo, ima ime in razlago, izgine občutek popolne osamljenosti. Ne gre več za osebno napako, temveč za stanje, ki ga je mogoče razumeti in obvladovati. Poimenovanje ne zapre poti – jo odpre. In pogosto je prav to prvi korak k bolj svobodnemu odnosu do sebe.

Pripravil: L. H.
Viri: Mayo Clinic, International OCD Foundation (IOCDF), American Psychiatric Association, Mind (UK mental health charity)

The post Znaki OCD, ki se skrivajo v vsakdanjih navadah first appeared on NaDlani.si.