Živila slovenskega porekla izginjajo s trgovskih polic. Kje je vzrok?

Živila slovenskega porekla izginjajo in najnovejša analiza strukture prehranskih izdelkov v slovenskih trgovskih verigah razkriva skrb vzbujajoč trend: kljub nenehnemu poudarjanju pomena lokalne samooskrbe se delež živil slovenskega porekla na policah zmanjšuje. Medtem ko nekatere tradicionalne trgovske verige še ohranjajo določen nivo domače ponudbe, se vstop tujih diskontov in agresivno širjenje lastnih blagovnih znamk močno zajedata v tržni delež slovenskih pridelovalcev in predelovalcev.

V zadnjem letu so slovenski potrošniki priča paradoksu. Na eni strani so bombardirani z oglasi o “domačem”, “lokalnem” in “slovenskem”. Na drugi strani pa dejanski pregled polic v šestih največjih trgovskih verigah (Mercator, Spar, Tuš, Hofer, Lidl in Eurospin) kaže drugačno sliko.

Analiza, ki sta jo naročila Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Branko Ravnik, je zajela več kot 3400 izdelkov in postregla s številkami, ki so v kmetijskem sektorju sprožile rdeči alarm.

Vir: unsplash.com – Živila slovenskega porekla na policah izginjajo.

Živila slovenskega porekla izginjajo

Spar na vrhu, Eurospin na repu

Rezultati analize so jasno pokazali razkorak med trgovskimi modeli. Največji delež izdelkov z jasno navedenim slovenskim poreklom so našli na policah Spara (28 %). Sledi mu Mercator s 24 % in Tuš z 21 %. Ti podatki kažejo, da t. i. “klasični” trgovci še vedno stavijo na lokalne dobavitelje kot svojo konkurenčno prednost.

Povsem drugačna zgodba se piše pri diskontnih trgovcih. Hofer (17 %), Lidl (14 %) in Eurospin (13 %) izkazujejo bistveno nižjo stopnjo slovenskih surovin. Razlog za to je v njihovem poslovnem modelu, ki temelji na globalnih nabavnih verigah in lastnih blagovnih znamkah. Vodilo je cena, , ne pa geografsko poreklo surovine.

Vendar pa se težava ne skriva le v diskontih. Tudi pri tradicionalnih trgovcih se delež slovenskega v zadnjih letih počasi, a vztrajno znižuje. Razlogi so večplastni: od naraščajočih stroškov pridelave v Sloveniji do močnih pritiskov trgovcev na nabavne cene, ki jim slovenski kmetje pogosto ne morejo slediti.

Pasti označevanja: Poreklo proti proizvajalcu

Ena ključnih ugotovitev analize, na katero opozarja varuh Branko Ravnik, je razlika med slovenskim proizvajalcem in slovenskim poreklom. Potrošniki so pogosto zavedeni, ko na embalaži vidijo ime znanega slovenskega podjetja. Vendar to še ne pomeni, da je surovina slovenska.

“Pri izdelkih slovenskih proizvajalcev so deleži znatno višji kot pri samem poreklu surovine,” ugotavlja poročilo.

V Mercatorju je denimo kar 42 % izdelkov od slovenskih proizvajalcev, a le 24 % jih ima dejansko slovensko surovino. To pomeni, da slovenska živilska industrija v veliki meri predeluje uvoženo mleko, meso, žito in sadje, jih zapakira v Sloveniji in prodaja pod slovensko blagovno znamko.

Problem je v zakonodaji

Označevanje države porekla je namreč obvezno le za peščico živil:

• sveže in zamrznjeno meso (govedina, svinjina, perutnina),
• sveže sadje in zelenjavo,
• jajca, med in oljčno olje.

Za vsa predelana živila – od jogurtov s sadjem do mesnih izdelkov in kruha – je označevanje porekla glavne surovine prostovoljno.

Trgovci in proizvajalci to s pridom izkoriščajo:

• ko je surovina slovenska, to ponosno izpostavijo;
• ko je uvožena iz cenejših trgov (Poljska, Madžarska, Italija), pa podatek o izvoru preprosto “pozabijo” navesti.

Vir: unsplash.com – živila slovenskega porekla so na trgovskih policah vse redkejša

Moč lastnih blagovnih znamk in izrivanje lokalnega

Naslednji velik izziv za slovensko kmetijstvo je razmah lastnih blagovnih znamk trgovcev (npr. S-Budget, Mercator, Milfina, Pilos). Ti izdelki so za potrošnike cenovno ugodnejši, kar je v času inflacije in draginje ključen faktor pri nakupu. Vendar pa trgovci pri teh znamkah nenehno iščejo najcenejšega ponudnika na evropskem trgu.

Slovenski proizvajalec, ki želi priti na polico kot lastna blagovna znamka trgovca, je pogosto prisiljen v tako nizke cene, da pridelava postane nerentabilna.

Če slovenski kmet ne more ponuditi pšenice po ceni, ki jo nudi ukrajinska ali madžarska borza, ga trgovec preprosto zamenja z uvozom. S tem se dolgoročno uničuje slovenska kmetijska baza, saj kmetje opuščajo dejavnost, ko ugotovijo, da njihovo delo ni več cenjeno.

Vir: Facebook – Teden slovenske hrane

Strateški pomen samooskrbe

Več kot le vprašanje cene

Branko Ravnik v poročilu poudarja, da zmanjševanje deleža slovenskih živil ni le ekonomsko vprašanje, temveč vprašanje nacionalne varnosti. Krize zadnjih let – od pandemije do vojne v Ukrajini – so pokazale, kako hitro se lahko zlomijo globalne logistične poti. Če Slovenija izgubi svoje pridelovalce hrane, postane popolnoma odvisna od muhavosti svetovnega trga.

Poleg tega je tu še okoljski vidik. Hrana, ki prepotuje stotine ali tisoče kilometrov, preden pride na slovensko polico, ima bistveno večji ogljični odtis kot hrana z lokalne kmetije. »Kratke verige niso le floskula, ampak nujnost, če želimo govoriti o trajnostnem razvoju,« dodajajo strokovnjaki, ki so sodelovali pri analizi.