Zakaj imamo občutek, da nikoli ni dovolj časa?

Občutek, da nam čas neprestano polzi skozi prste, ne izhaja iz tega, da bi dnevi postali krajši, temveč iz tega, kako so obremenjeni naši možgani in kako so se spremenila družbena pričakovanja. Časa objektivno ni manj kot v preteklosti, vendar imamo danes več nalog, več prekinitev in več notranjega pritiska, da moramo vse opraviti hitro in brez napak. Občutek pomanjkanja časa je zato predvsem psihološki in socialni pojav, ne matematični. Gre za razkorak med tem, koliko zmoremo in koliko od sebe pričakujemo.

Zakaj se zdi, da smo ves čas v zaostanku?

Človeški možgani niso prilagojeni stalnemu preklapljanju med nalogami. Kljub temu večina ljudi dan preživi v nenehnem odzivanju: na sporočila, e-pošto, klice, obvestila in roke. Vsaka prekinitev zahteva ponovno vzpostavitev pozornosti, kar porabi energijo in čas, ki ga ne zaznamo kot “delo”, temveč kot izgubo.

Foto: Možgani

Ameriška psihologinja dr. Gloria Mark, profesorica informatike na Univerzi v Kaliforniji, je skozi dolgoletne študije digitalnih prekinitev in pozornosti ugotovila, da sodobni delavci pogosto preklapljajo med nalogami večkrat na uro in da po vsaki večji prekinitvi lahko traja okoli 20–30 minut, preden se vrnejo v prvotni fokus. To preklapljanje in znižana sposobnost dolgotrajne zbranosti prispevata k občutku razdrobljenega dne in stalne naglic

Dodaten dejavnik je notranji pritisk po popolni izpolnitvi vseh vlog: biti dober delavec, starš, partner, prijatelj, hkrati pa skrbeti za zdravje, kondicijo in osebni razvoj. Vsaka od teh vlog zahteva čas, vendar se v zavesti pogosto združijo v občutek, da nikjer nismo dovolj.

Kdaj se ta občutek najbolj okrepi?

Najbolj izrazit je v obdobjih, ko se obveznosti zgostijo: ob koncu študijskega semestra, pri projektnih rokih, ob rojstvu otroka, selitvi ali bolezni. Takrat se število zahtev poveča hitreje, kot se lahko prilagodimo, zato možgani situacijo zaznajo kot trajno pomanjkanje časa.

Poseben vpliv ima tudi tehnologija. Pametni telefoni in delo na daljavo brišejo mejo med delovnim in prostim časom. Četudi fizično nismo v službi, ostajamo miselno dosegljivi. Kratka obvestila, ki prihajajo ves dan, ustvarjajo stanje stalne pripravljenosti, kar ohranja občutek, da je treba ves čas nekaj opraviti.

V Sloveniji raziskave Nacionalnega inštituta za javno zdravje kažejo, da zaposleni pogosto poročajo o kroničnem časovnem pritisku in utrujenosti, povezanih z delovno obremenitvijo in negotovimi urniki. Občutek pomanjkanja časa je tesno povezan tudi s stresom in motnjami spanja.

Kaj če problem ni v urah, ampak v pričakovanjih?

Eden pogostih mitov je, da bi z boljšo organizacijo vedno lahko “našli” več časa. V resnici pa pogosto trčimo ob biološke meje. Dan ima omejeno število ur, možgani pa omejeno sposobnost dolgotrajne zbranosti. Ko skušamo v en dan stlačiti več, kot je realno izvedljivo, se pojavi občutek stalne zamude.

Nemški sociolog Hartmut Rosa, znan po teoriji družbenega pospeševanja, opozarja, da tehnološki napredek ni prinesel več prostega časa, temveč več nalog v istem časovnem okviru. Hitrejša komunikacija in avtomatizacija sta povečali tempo življenja, ne pa prostora za počitek.

Foto: Harmut Rosa

To vodi do paradoksa: orodja, ki naj bi prihranila čas, pogosto ustvarijo nova pričakovanja. Če je nekaj mogoče opraviti hitreje, se predpostavi, da bo opravljeno pogosteje ali v večjem obsegu.

Ali drži, da nekateri preprosto bolje obvladujejo čas?

Deloma. Raziskave kažejo, da občutek nadzora nad lastnim urnikom močno vpliva na doživljanje časovne stiske. Ljudje, ki lahko sami razporejajo naloge in odločajo o tempu dela, poročajo o manjšem stresu, tudi če objektivno delajo enako dolgo.

Pomembna je tudi razlika med nujnim in pomembnim. Veliko časa porabimo za naloge, ki zahtevajo takojšen odziv, a dolgoročno malo prispevajo k ciljem ali dobremu počutju. Ko je dan zapolnjen z nujnostmi, se pojavi občutek, da se nenehno gibljemo, a nikamor ne pridemo.

Nevroznanstvenik dr. Daniel Levitin z Univerze McGill opozarja, da človeški možgani niso zasnovani za resnično večopravilnost, temveč pri navideznem »multitaskingu« hitro preklapljajo med nalogami. To preklapljanje povečuje kognitivno obremenitev in utrujenost ter prispeva k subjektivnemu občutku časovne stiske, tudi kadar količina dela objektivno ni večja.

Kaj pomeni strokovni pogled na ta občutek?

Psihologi poudarjajo, da občutek pomanjkanja časa pogosto izhaja iz preobremenjenosti delovnega spomina. Ko je v zavesti hkrati preveč odprtih nalog, jih možgani doživljajo kot neizpolnjene obveznosti, kar vzdržuje občutek, da nismo nikoli “končali”.

Dr. Gloria Mark v svojih raziskavah prekinitev in pozornosti ugotavlja, da stalno preklapljanje med nalogami in digitalnimi dražljaji vodi v občutek kronične naglice in notranje napetosti, tudi kadar količina dejanskega dela ni večja. Ta občutek izhaja iz psihološkega stanja stalne pripravljenosti in razdrobljene pozornosti, ne iz dejanskega pomanjkanja razpoložljivega časa.

Kako se to kaže v slovenskem in evropskem prostoru?

V državah Evropske unije se vse bolj razpravlja o pravici do odklopa, torej o pravni in kulturni zaščiti časa, ko posameznik ni dolžan biti dosegljiv za delodajalca. Namen teh razprav je prav zmanjševanje kroničnega občutka časovne stiske, ki se je okrepil z razmahom digitalnega dela.

Foto: Časovna stiska

V Sloveniji se poleg delovnega pritiska pojavlja tudi kulturni vzorec, ki visoko vrednoti pridnost in nenehno aktivnost. Počitek je pogosto razumljen kot nagrada za opravljeno delo, ne kot nujen del psihološkega ravnovesja. To dodatno krepi občutek, da je vsak neizkoriščen trenutek izgubljen.

Občutek, da nikoli ni dovolj časa, torej ni znak osebne neučinkovitosti, temveč posledica omejitev človeške pozornosti in pospešenega ritma sodobne družbe. Dokler bomo uspešnost merili predvsem s količino opravljenega v najkrajšem možnem času, bo občutek časovne stiske ostajal. Razumevanje, da je ta pritisk v veliki meri sistemski in psihološki, pa omogoča bolj realen in manj obremenjujoč odnos do lastnega časa.

Pripravil: J.P.

Vir: Gloria Mark, Hartmut Rosa, Daniel Levitin, NIJZ, Eurostat, American Psychological Association

The post Zakaj imamo občutek, da nikoli ni dovolj časa? first appeared on NaDlani.si.