Z motorjem na konec sveta – 2

2 hours ago 7

Odhod iz Slovenije in prihod v Čile

Leto 2025 se je prevesilo v jesen, že spomladi smo kupili povratne letalske vozovnice (Benetke-Madrid-Santiago de Chile), plačali dvosmerni prevoz motorjev in prtljage logistu iz Poljske.

Ruta je bila začrtana

Vsi člani petčlanske ekipe smo med sabo komunicirali glede rute poti, katere ceste bi odvozili, katere kraje in znamenitosti bi si ogledali. Splanirali smo krožno ruto, ki je potekala od pristanišča Valparaiso v Čilu. Tam je bil določen prevzem motorjev, potem pa naprej po zahodni obali Čila proti jugu po spektakularni cesti Carratera Austral (Južna cesta), ki je v veliki meri makadamska (.240 km) in poteka od osrednjega dela Čila proti jugu do meje z Argentino. Potem pa bi nas pot vodila proti jugu Argentine. Na poti bi večkrat prečkali mejo med Čilom in Argentino, pot pa bi nas vodila naprej preko divje lepe Patagonije in Ognjene zemlje do tako imenovanega ˇkonca svetaˇ, kjer leži najjužnejše mesto na svetu – Ushuaia. Nato pa nazaj po znamenitih cesth Ruta 3 in Ruta 40, po celotni Argentini od juga do severa, ob in preko Andov v Bolivijo in naprej v Peru. Potem je bila planirana ruta zavila na zahod do Tihega oceana ter ob obali Peruja nazaj v Čile in do pristanišča Valpariaso, kjer je zopet sledila predaja motorjev.

Vmes pa seveda ogromno različnih kulturnih, zgodovinskih, naravnih znamenitosti in izzivov, ter užitkov v vožnji po spektakularnih in zahtevnih cestah Južne Amerike, okvirno 20.00 km za 62 dni vožnje, skupaj pa 66 dni potovanja od doma in nazaj. Plan vožnje je bil narejen, kar je bilo prevoženo, pa bo videno v nadaljevanju teh mojih utrinkov in misli s tega enkratnega moto potovanja.

Zahtevne priprave za zahtevno turo

Vedeli smo, da bo ta moto avanturistična tura v vseh pogledih zahtevna, tako za tehniko – motorje kot tudi za nas motoriste, zato smo se priprav lotili resno. Urediti je bilo treba vse: od potrebnih nadgradenj motorjev (zaščite od padcih, dodatni zračni filtri, oprema, orodja, kantice za dodatno zalogo bencina, kompleti za krpanje gum, …), do naših oblačil za vročino, dež in mraz. Vremenske razmere so v tistih predelih Južne Amerike, kjer smo planirali voziti, tudi v njihovem poletnem času zelo nepredvidljive in divje raznolike, od zelo močnega vetra, snega in blata po cestah na visokih prelazih in prečkanja hudourniških rek, do vročine v peščeni Atacami.

Ob vseh obveznostih je kar prehitro je prišel začetek novembra, ko smo v Ljubljani naložili motorje ter vso opremo na tovornjaček z dolgim priklopnikom. Kolega sta ga zapeljala v odpremno skladišče v Varšavo k logistu, ki jih je potem ustrezno fiksiral v bokse ter naložil v kontejner. Tega so v Hamburgu naložili na ladjo. Prevoz naj bi trajal mesec in pol s prihodom v Čilsko luko Valparaiso konec meseca decembra. Prevzem motorjev v carinskem terminalu pristanišča je bil dogovorjen za 7. januar 2026.

Odhod in skoraj celodnevni let v Čile

Čas res beži, hitro je prišel tudi čas za odhod. V prvi uri ponedeljka, 5. janaurja 2026 ponoči, me je pobral kolega s kombijem na Trojanah, spotoma pa še ostale tri sopotnike. V Benetkah smo se zjutraj vkrcali na letalo do Madrida, kamor smo prispeli po slabih štirih urah, potem pa je sledil 16-urni let do glavnega mesta Čila. Leteli smo ˇs soncemˇ proti zahodu, tako, da smo še pred nočjo pristali v čilskem glavnem mestu. S taksijem smo se odpeljali v mestni center do hotela v bližini avtobusne postaje. Ob prihodu v hotel smo dobili nekoliko neugoden občutek, saj je ob receptorki stal oborožen varnostnik v neprebojnem jopiču. Bili smo seznanjeni s tem, da je predvsem v mestih Južne Amerike veliko kriminala in, ko se znoči, ni priporočljivo hoditi naokrog, pa vseeno …

Prevzem motorjev

Naslednji dan smo se dopoldan z busom odpeljali do Valparaisa, si ogledali to pristaniško mesto in pri notarju uredili administrativne formalnosti, ki so se nanašale na pooblastila posrednika pri primopredaji motorjev. Administracija je v tistih koncih zelo pomembna. Naslednji dan smo pred stavbo carine počakali posrednika, ki je urejal vse postopke z državnimi organi pri prevzemu motorjev in se nato odpeljali do terminala. Tam smo prevzeli motorje, oblekli motoristično opremo in se odpeljali do prve črpalke, da smo napolnili rezervoarje in končno … potovanje se je pričelo.

Lepa beseda tudi v Čilu lepo mesto najde

Pred sabo smo imeli nekaj dni tranzita po asfaltni cesti ob zahodni čilski obali do mesta Puerto Mont. Od tam naprej so nas čakali prevozi s tremi trajekti preko fjordov. Glede na to, da je bila visoka poletna sezona, so bili trajekti zasedeni. Še posebej je bil problematičen drugi trajekt, ki vozi le dvakrat na dan, karte pa so po info na spletu razprodane za teden vnaprej. Zato smo se odločili, da prvi trajekt obvozimo po fjordu, kljub delu makadama, saj smo bili sveži in željni vožnje. Za drugega, ki vozi le dvakrat dnevno, vožnja pa traja več ur, pa smo se nadejali, da bomo že nekako prišli nanj. To se je tudi zgodilo. Za drugi trajekt, ki je odhajal popoldan, so bile karte razprodane za pet dni vnaprej, kot je povedala gospa na kasi. Vendar smo se s ˇšefomˇ uvoza na trajekt z nekaj prijaznimi besedami in informacijo, od kje smo (lepa beseda res lepo mesto najde) uspeli dogovoriti za vkrcanje. Odobril je nakup kart pri prodajalki, lepo smo se mu zahvalili, mi pa smo bili nagrajeni s prelepim pogledom na sončni zahod pri vožnji po fjordu.