Velika feminizacija v Sloveniji: Ali je “prebujenost” posledica ženske dominance v institucijah?

Ameriška konservativna avtorica Helen Andrews je v svojem eseju Velika feminizacija, objavljenem oktobra 2025 v reviji Compact, sprožila burno debato o vzrokih sodobne “kulture prebujenstva” ali “wokizma”. Po njenem mnenju ta fenomen ni zgolj ideološki izrastek marksizma ali postmodernizma, temveč predvsem demografski: posledica vedno večje prevlade žensk v ključnih institucijah družbe.

Andrewsova trdi, da ženske prinašajo v te strukture “ženske vzorce obnašanja” – poudarek na soglasju, empatiji, odnosih in zaščiti “ranljivih” skupin namesto na strogih pravilih, logiki in tekmovanju. To naj bi vodilo do kulture izključevanja nasprotnikov, moralne superiornosti in “woke” norm, kjer se dejstva podrejajo čustvom in odnosom.

“Pravne fakultete so leta 2016 imele večino žensk, osebje NYT je do leta 2018 predstavljalo ~55 % žensk, menedžerji pa zdaj ~46 % žensk. Naključje? Ali vzrok?” se med drugim sprašuje avtorica na videoposnetku.

Helen Andrews drops a bombshell: The 2020 “woke explosion” wasn’t random hysteria — it was feminization hitting critical mass in institutions.

Her thesis: Wokeness = feminine patterns of behavior (consensus, relationships, making everyone happy) applied to places that flipped… pic.twitter.com/uXRRc0e4TA

— Camus (@newstart_2024) January 6, 2026

Ta teza, ki je na desni strani spektra naletela na navdušenje, na levi pa na obtožbe mizoginije, se zdi še posebej relevantna za Slovenijo. Tukaj namreč opažamo ekstremno feminizacijo ene izmed najpomembnejših institucij – sodstva. Podatki Evropske komisije za učinkovitost pravosodja (CEPEJ) za leto 2022 kažejo, da ženske predstavljajo več kot 80 odstotkov poklicnih sodnikov na vseh ravneh: od prve stopnje (okrajna in okrožna sodišča), druge stopnje (višja sodišča) pa vse do Vrhovnega sodišča. To je bistveno višje od evropskega povprečja, kjer ženske na nižjih ravneh dosegajo okoli 60 odstotkov, na vrhovnih sodiščih pa le 43 odstotkov, kjer še vedno prevladujejo moški. V Sloveniji pa je tudi na najvišjih položajih več kot 80 odstotkov sodnic, kar kaže na popolno odsotnost “steklenega stropa” – in hkrati na potencialno nevarno neravnovesje.

Vir: Sodniška statistika 2025

Trend feminizacije se v Sloveniji ne ustavlja, temveč se nadaljuje. Čeprav natančni podatki za leta 2023–2025 niso javno dostopni v vseh podrobnostih, resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških (objavljena na uradnih straneh) kaže na nadaljnje prizadevanje za povečanje deleža žensk v tradicionalno moško prevladujočih poklicih, vključno s sodstvom. V praksi to pomeni, da se delež žensk verjetno še krepi, saj se v izobraževanju in pravnih fakultetah že dlje časa beleži več kot 50-odstotni delež študentk. To ni zgolj statistika: gre za globlje kulturne spremembe, ki po Andrewsovi tezi lahko vodijo do “izbruha norosti”, podobnega tistemu v ZDA okoli leta 2020, ko so institucije dosegle kritično maso žensk in se je “woke” kultura razmahnila.

Kritiki Andrewsove teze, kot so avtorji v The Atlantic ali New York Timesu, jo obtožujejo poenostavljanja in esencializma – da ženske reducira na stereotipe čustvenosti in izogibanja konfliktom. Vendar v slovenskem kontekstu najdemo konkretne primere, ki podpirajo njeno opozorilo. Poglejmo si dve vidni osebnosti, ki sta ali bi lahko bili del tega feminiziranega sodstva: Urško Klakočar Zupančič in Leno Grgurevič.

Urška Klakočar Zupančič, bivša sodnica na Okrajnem sodišču v Ljubljani, je postala simbol “prebujene” miselnosti v slovenskem sodstvu. Leta 2021 se je znašla v disciplinskem postopku zaradi ostre kritike takratnega premierja Janeza Janše, a je bila oproščena. Kasneje se je pridružila levičarski stranki Gibanje Svoboda in postala predsednica Državnega zbora. Njeni javni nastopi, kot je intervju za Ona Plus aprila 2022, kjer je kritizirala konzervativne poglede na vlogo žensk kot “prinašalk otrok”, kažejo na poudarek na empatiji in zaščiti “ranljivih” skupin – točno tisto, kar Andrewsova označuje kot “ženski vzorec”. Klakočar Zupančičeva ni le sodnica, temveč aktivna promotorka “woke” agend, ki podpirajo identitetno politiko in izključevanje nasprotnih mnenj, kar se je doslej večkrat pokazalo.

Še bolj kontroverzna je Lena Grgurevič, “nesojena sodnica”, ki je bila kandidatka za sodniški položaj, a ni bila imenovana – delno zaradi pritiskov Sodnega sveta, ki jih je sama označila za “sramotne in zavržne” novembra 2025. Kot poslanka Gibanja Svoboda je Grgurevičeva znana po ostrih napadih na drugače misleče. Decembra 2024 je kot predsednica Odbora za pravosodje avtoritarno prekinjala poslance SDS, kar kaže na netoleranco do drugačnih mnenj – ravno tisto, kar Andrewsova pripisuje feminiziranim institucijam. Grgurevičeva, ki se javno zavzema za LGBT+ pravice in identitetno politiko, pooseblja “woke” kulturo, kjer se dejstva podrejajo čustvom in “zaščiti zatiranih”.

Ti primeri niso naključni: kažejo, kako feminizacija sodstva v Sloveniji omogoča vdor “prebujene” ideologije, ki privilegira odnose nad pravili in empatijo nad logiko. Rezultat? Sodne odločitve, ki lahko postanejo bolj subjektivne, manj nevtralne in bolj nagnjene k levičarskim agendam. Medtem ko kritiki trdijo, da ni dokazane vzročne povezave in da “woke” izhaja iz družbenih omrežij ali 60. let, slovenska realnost kaže nasprotno: visok delež žensk sovpada z rastjo intolerance do konservativnih pogledov.

Seveda feminizacija sama po sebi ni problem – ženske so enakopravne in sposobne. Težava je v neravnovesju: institucije, kot je sodstvo, delujejo najbolje, ko združujejo moške in ženske pristope. V Sloveniji pa smo priča ekstremu, ki lahko vodi do kulturnih vojn, podobnih tistim v ZDA. Namesto krivde enega spola bi morali stremeti k resnični raznolikosti: vrniti ravnotežje v sodstvo, preden “velika feminizacija” popolnoma prevlada in nas potisne v dobo, kjer dejstva postanejo drugotnega pomena.

T.B.