V skupnosti socialnih zavodov za ustreznejši plačni sistem v dolgotrajni oskrbi

V skupnosti socialnih zavodov med izzivi pri izvajanju zakona o dolgotrajni oskrbi, v okviru katerega sta se 1. decembra kot zadnji pravici začeli izvajati dolgotrajna oskrba v instituciji in denarni prejemek, izpostavljajo kadrovsko krizo. Vlado in sindikate zato pozivajo, da nemudoma uredijo ustrezen plačni sistem za dolgotrajno oskrbo.

Plačni sistem za dolgotrajno oskrbo mora biti ločen, pregleden in pravičen, je na današnji novinarski konferenci Skupnosti socialnih zavodov Slovenije poudaril predsednik Združenja direktorjev domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov v okviru skupnosti Andrej Štesl. Hkrati naj vlada in sindikati po njegovem pozivu zagotovijo najmanj 20 odstotkov višje osnovne plače za vse zaposlene v dejavnosti.

“Poklici v dolgotrajni oskrbi danes niso privlačni,” je opozoril. Če so pred leti na razpis za delovno mesto dobili več prijav, danes pogosto ne prispe niti ena. Začetne bruto osnovne plače strežnic, oskrbovalk, bolničarjev in kuharjev po njegovih besedah znašajo med 1290 in 1500 evri bruto, kar pomeni od 870 do 1000 evrov neto. Ob tem zaposleni delajo 24 ur na dan, vse dni v letu, pogosto šest dni v tednu, z obremenjujočimi vikendi in prazniki, je naštel.

Z njim se je strinjal direktor Zavoda Pristan Martin Kopatin, ki je predstavil izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu. Zakon je pravico predvidel s 1. julijem lani. Po njegovem pojasnilu je zakon prinesel pomembno širitev z več urami storitev, z zdravstveno nego in storitvami za krepitev in ohranjanje samostojnosti. A brez dodatnih kadrov pravica v praksi ne bo mogla zaživeti, je bil nezadovoljen.

Pravico do dolgotrajne oskrbe na domu je primerjal s pomočjo na domu, ki jo je konec leta 2024 uporabljalo nekaj več kot 9000 uporabnikov, storitve pa je izvajalo približno 1200 zaposlenih. Že takrat je bilo na čakalnih seznamih več kot 1400 ljudi, na uporabnika pa je statistično v povprečju prišlo 19,4 obiska na mesec, pri čemer je en obisk trajal 46,3 minute. Zakon o dolgotrajni oskrbi medtem uporabnikom prinaša od 20 do 110 ur storitev mesečno, kar vidi kot velik preskok.

“A realnost je, da lahko danes na terenu zagotovimo približno toliko ur, kot smo jih zagotavljali že prej, ponekod le nekoliko več,” je bil kritičen. To po njegovih besedah pomeni, da se sistem že v izhodišču sooča z razkorakom med zakonsko opredeljenimi pravicami in dejanskimi zmogljivostmi pri izvajanju. Za odpravo tega strukturnega primanjkljaja bi bilo treba po njegovem mnenju sprejeti ciljno usmerjene kadrovske, organizacijske in finančne ukrepe.

Brez pravočasne krepitve terenskih skupin, brez boljših pogojev dela in dolgoročnega načrtovanja pri zaposlovanju se bo lahko zgodilo, da uporabniki v praksi ne bodo mogli prejemati storitev v zakonsko določenem obsegu in kakovosti, je posvaril. To sistemsko vprašanje po njegovih navedbah neposredno vpliva na raven zaupanja ljudi v dolgotrajno oskrbo. Če naj bi dolgotrajna oskrba na domu postala resnična alternativa institucionalnemu varstvu, je treba zagotoviti dovolj zaposlenih na terenu, je bil odločen.

Predsednica skupščine skupnosti Valerija Lekić Poljšak pa je omenila še nekatere druge izzive. Tako je treba sistem dolgotrajne oskrbe po njenem mnenju debirokratizirati s poenostavitvijo postopkov pri ocenjevanju upravičenosti in izdajanju odločb. Najprej pa se je zavzela za odpravo anomalije, po kateri so storitve v okviru dodeljene pravice v sklenjenem osebnem načrtu razdrobljene na minute. Osredotočanje na norme in čas po njenem prepričanju vodi v izgubo človečnosti in dostojanstva.