Tako smo se nekoč obnašali v gosteh – in zakaj bi nam to danes še koristilo

Obiski pri sorodnikih, znancih ali prijateljih so imeli nekoč povsem drugačno težo, kot jo imajo danes. Vabilo v goste ni pomenilo le kosila ali večerje, temveč preizkus bontona, samokontrole in spoštovanja do skupnosti. Pravila niso bila zapisana zato, da bi utesnjevala, ampak zato, da bi bilo srečanje prijetno za vse udeležence.

Staro besedilo o obnašanju v gosteh razkriva svet, kjer se ni mudilo, kjer je bila miza skoraj svet prostor in kjer so drobne navade povedale več kot dolgi govori. Branje teh vrstic danes deluje kot ogledalo, v katerem marsikdo prepozna, kako zelo so se družbena pravila zrahljala.

Obisk je bil obred, ne opravilo

V preteklosti prihod v goste ni bil spontan. Prihod ob točni uri je pomenil spoštovanje, zamujanje pa breme za gostitelja. Gost ni bil središče pozornosti, temveč del skupine, ki se ji je moral prilagoditi. Ta misel je danes skoraj revolucionarna.

Zakaj je bila mera pomembnejša od vtisa?

Hrana se ni jemala kot samoumevna pravica. Vzeti malo, piti počasi in jesti z zadržanostjo je pomenilo, da gost razume trud gostitelja. Tudi vino ni bilo sredstvo sproščanja, temveč spremljava pogovora. Vsaka pretiravanja so veljala za znak slabega okusa.

Če gremo v goste

Pravila, ki so bila tiha, a jasna

Bonton ni temeljil na dolgih razlagah. Veljal je dogovor, da se gost opazuje, ne izpostavlja in ne vsiljuje. Govoriti s polnimi usti, razlagati zdravstvene težave ali razkazovati neodobravanje nad hrano je pomenilo prestop meje dobrega vedenja.

Prilagajanje družbi kot znak zrelosti

Staro besedilo večkrat poudari, da je naloga gosta prilagoditev. Tudi če mu jed ne ustreza, tudi če ima posebne navade ali dieto. Gostitelj ni bil dolžan razumevanja za vse osebne posebnosti, gost pa je moral znati molčati.

Zakaj nas takšna pravila danes znova zanimajo?

V času hitrih obiskov, telefonov na mizi in neprekinjenega komentiranja se starodavna pravila vračajo kot zanimiv kontrast. Ne zato, ker bi jih želeli slepo obuditi, temveč ker ponujajo nekaj, česar danes pogosto primanjkuje – občutek reda in spoštovanja.

Staro besedilo kot dokument časa

Besedilo Če gremo v goste ni le zbirka navodil, ampak dokument miselnosti. Govori o družbi, ki je cenila zmernost, tišino in samonadzor. Prav zato ga je vredno brati tudi danes, brez posmeha in brez nostalgije, temveč z razumevanjem.

Če gremo v goste

Strokovnjaki za prehrano svetujejo, naj jemo v miru, počasi, sproščeno. Za kulturne narode je uživanje hrane nekakšen obred. Miza naj bo torej primerno pogrnjena, tudi če nimamo gostov. Tudi obnašajmo se pri mizi tako, kot da nismo sami. Potem nam v družbi pravilno vedenje ne bo delalo preglavic.

Kadar si povabljen, pridi točno, raje kako minuto prej. S tem da zamudiš, delaš iz sebe posebneža, gostitelju pa povzročiš dodatno delo. Opravičljivi so le resni izgovori.

Če pa si že zamudil, vstopi tiho in ne moti drugih pri jedi. Ne moreš namreč zahtevati, da se vsi po vrsti s tabo rokujejo, posebno še, če ravno jedo ocvrte piščance »po domače«. Mirno sedi na določeno mesto in ne začni pripovedovati sosedom na levi in desni vsebino resnične ali izmišljene konference… In bodi vesel, če ti ponudijo predzadnji obrok…

Ne slači suknjiča, ne vihaj rokavov pri srajci in ne odlagaj kravate, če tega ni predložil gostitelj ali najstarejši član družbe. Gumb v pasu si smeš odpeti šele pozneje in neopazno…

Spij le en aperitiv…

Posebno pri večerji ne razpravljaj o dnevnih težavah in o službi. Temo razgovora naj izbere gostitelj oziroma sosed ali soseda ob tvoji strani.

Zapomni si priimke tistih, ki so ti jih predstavili, tvoj kontakt bo tako veliko boljši.

Začetne jedi vzemi malo, čeprav si lačen, sicer ne boš mogel slediti celotni pogostitvi. Jemlji od kraja in ne jej samo tistega, česar nimaš doma. Juhe ne srebljaj in ne zvoni z žlico po krožniku.

Ne govori in ne jej s polnimi usti…

Ne prijavi se takoj po juhi za govor, če to ni bilo prej domenjeno ali če te niso za to določili. Če pa že moraš govoriti, bodi prisrčen in se nikar ne trudi, da bi družbo spravil v jok…

Star slovenski pregovor pravi, da lahko po juhi spiješ 40 dežnih kapelj vina. Ni prav, če že prvi kozarec vina mešaš z mineralno vodo. S kozarcem, v katerem je več kot pol mineralne vode, tudi ne nazdravljamo. Pij v majhnih požirkih.

Meso reži po malem in ga jej obenem s prikulho.

Pri mesni jedi uporabljaj vilice in nož. Pazi, da ta ne bo škripal, ko z njim režeš. Če je top, ne jemlji svojega žepnega na pomoč…

Solato jej k mesu in k prilogi. Le če jo drugi jedo posebej, potem lahko tudi ti to storiš.

Če ne ješ perutnine s kožico, jo neopazno odstrani. Tudi če v jedi kaj najdeš, kar ne sodi vanjo, tega ne kaži naokrog, ampak porini na rob krožnika in se delaj, ko da ješ naprej…

Ne smej se ljudem, ki jedo žabje krake, polže, kljunčevo drobovino, in ne jemlji jim z neprimernimi pripombami apetita. S tem razkazuješ le svojo ozkost…

Vsekakor pa se prilagodi družbi in ne bodi posebno fin…

Če imaš dieto, to tiho povej in jej pač tisto, kar smeš. Gostov res ne zanima, ali imaš čir na želodcu ali na dvanajsterniku in kako je potekala tvoja zadnja operacija…

Bingljati z nogami ni lepo. Tudi sezuvati se ne smeš, čeprav te čevlji tiščijo…

Gostitelj po navadi postavi rože ali darilo, ki si ga prinesel, na vidno mesto. Ne moreš pa terjati, da takoj ponudi pijačo, ki jo je dobil v dar…

Jej in pij le toliko, da ti ne bo slabo. Če pa te je pijača prevarala in ne stojiš več trdno na nogah, se potrudi, da neopazno izgineš…

Šele h kavi lahko prižgeš cigareto.

S kavo je pogostitev za naše pojme končana. In če nisi izrecno povabljen, da ostaniš, je prav, da odideš. Seveda prej pohvali pogostitev in pozdravi gostitelja in navzoče…

S spodobnim vedenjem boš tudi ti pripomogel, da bo srečanje ostalo vsem v lepem spominu…

Vir: Ivan Ivačič, Kuharska knjiga, 1965

Kaj lahko iz tega odnesemo danes?

Čeprav se je svet spremenil, ostaja bistvo enako. Gostje še vedno soustvarjajo vzdušje, miza še vedno povezuje in drobne geste še vedno odločajo, ali bo srečanje ostalo v lepem spominu. Morda ne potrebujemo vseh pravil, a nekaj stare mere bi nam danes koristilo bolj, kot si mislimo.

Kako je Ivan Ivačič s knjigo Kuharica postal legenda slovenske kulinarike

Blitva po dalmatinsko, tako jo je pripravljal Ivan Ivačič

Zdolska gobova juha – dediščina slovenskega kulinaričnega mojstra Ivana Ivačiča

Objava Tako smo se nekoč obnašali v gosteh – in zakaj bi nam to danes še koristilo se je pojavila na Vse za moj dan.