Skrivnostnost srečevanj

»Ker ne poznam, častim« (Nikolaj Kuzanski, Dialog o skritem Bogu). »Žio! Povej!« me pozdravi mlada natakarica, ki šteje približno pol toliko let kot jaz, in že hiti čistit, kar je ostalo od prejšnjega gosta. Ne poznava se, ne še. Priznam: ob tej sproščenosti in nenadni, skoraj vsiljeni domačnosti me spreleti vse drugo kot sproščenost, da za hip ne najdem besed. Nisem užaljena, bolj osupla. Če menite, da so za to krivi moja staromodna vzgoja ali poklicni defekt, zazrt v starodavnost, in morda nekoliko rigiden značaj, imate nemara prav. Morda pa mi celo pritrdite, da bi bilo nekaj malega bontona, ki vzpostavlja in varuje meje tega, kar smo, vendarle potrebnega. Nekaj neprijetnega čutim v tej prehitri domačnosti, ki ne korenini v spoštovanju, pač pa v banalni ugotovitvi, da smo vsi »samo ljudje«, vsakdanje razvidni drug drugemu. Po mojih izkušnjah namreč hitro lahko zdrsne v osvajalsko popredmetenje in pokroviteljsko razvrednotenje ali nepriznavanje nečesa edinstvenega, kar je v sleherni...