Recenzija Mnogo obrazov, en utrip.

3 hours ago 16

Recenzija Mnogo obrazov, en utrip. Že 30 let

Slavnostni koncert Orkestra slovenske vojske

Naslovnica programa Orkestra slovenske vojske, Ljubljana, Cankarjev dom, 3.

marca 2026

Piše: Franc Križnar

Še drugi slovenski osrednji in poklicni pihalni orkester – Orkester slovenske vojske (ust. 1996)– je s slavnostnim koncertom v ljubljanskem Cankarjevem domu-Gallusovi dvorani (3. mar. 2026) obhajal svojo 30-letnico. Če je Policijski orkester mnogo starejši (ust. avgust-oktober 1948; po podatkih Arhiva RS) pa je skoraj 50 let mlajši vojaški z vsemi svojimi pojavnostmi pestrejši. Za svojih 30 let, ki so jih razdelili v tri dekade, 3-krat po deset let, so nazdravili tej obletnici z naslovom Mnogo obrazov, en utrip. Že 30 let. V ta diskurz je bilo podanih trideset let obrazov, ki so se oblikovali v tej skupnosti. Kot so sami zapisali v programski list, njihove zgodbe niso zapisale samo note, ampak še kaj drugega: predanost, disciplina in srce. Glasbeno in scensko je bila prikazana v kronologiji zvoka in glasbe, celoten portret pa je bil naslikan v treh barvah njihovega časa.

Začetek koncerta z velikim orkestrom in dirigentom Mitjem Dragoličem

Zato je ta spored predstavljal skladbe vseh treh dekad njihovega delovanja: 1996-2006-2016-2026; od slavnostne uverture in vojaških motivov prek jazzovskih struktur do sodobnih priredb ter večnih klasik, kot so to npr. Šostakovičeva Jazzovska suita št. 2, Ravelov Bolero in še kaj. Vsako od omenjenih obdobij je odmevalo s svojim glasom, vse skupaj pa je oblikovalo skladno celoto v en sam utrip. Refleksija tega programa je odsevala iz ansamblovih treh desetletij, kot glas državnih slovesnosti, tihih komemoracij in koncertnih večerov. Obenem pa je bil to tudi utrip glasbe, ki v tem primeru povezuje vojsko s civilnim svetom, protokol s čustvi in tradicijo s sodobnostjo. Bila je to tudi glasba tako za ceremonialne naloge in umetniška srečanja, vse od klasičnih (izvirnih in prirejenih) partitur do sodobnih: jazzovskih, popevkarskih in sodobnih izrazov.

Umetniška vodja obeh predstavljenih ansamblov – (Velikega) Orkestra slovenske vojske –Mitja Dragolič – in Big banda – Rudolf Strand – sta nastopila s prepletanjem enega in drugega: resnejšega s precej ljudskega in zabavnega pridiha, v povsem in izključno zabavni funkciji s kar nekaj solističnimi pevskimi in plesnimi dodatki, bogato koreografijo in scenografijo ter osvetljavo. Morda je v vsem tem malce zaostajalo ozvočenje; ni bilo precizno, zdaj premalo, zdaj preveč, skratka vsem zahtevam sicer voluminoznega zvoka je bilo pač v tistih in takih razmerah očitno težko streči? Med pevskimi solistkami in solisti pa so bili to še Vlado Kreslin, Tomi Meglič, Raiven, Gregor Ravnik, Katja Rihter in Rudolf Strnad. Nastopili so še trije plesni pari in še tovrstno obarvali že itak pisano in polno sceno velikega odra, koncertni mojster pa je bil (klarinetist) Janez Benko.

Potem, ko so svoje uvodnike k tej slovesnosti v programsko knjižico zapisali aktualna predsednica države in vrhovna poveljnica obrambnih sil dr. Nataša Pirc Musar,resorni obrambni minister mag. Borut Sajovic in načelnik Generalštaba Slovenske vojska generalmajor Boštjan Močnik,je šlo glasbeno povsem zares. Kot se za tako slovesnost spodobi, jo je uvedla slovenska noviteta, krstna izvedba Slavnostne uverture našega violinista, skladatelja in aranžerja Matije Krečiča (r. 1988). Delo se mu je v predstavitvi ter zmožnostih več kot posrečilo. Njegova glasbena in inštrumentacijska govorica se je izkazala za polnokrvno v vseh elementih glasbene govorice velikega ali koncertnega orkestra pihal, trobil, tolkal in še drugih. Ker gre za izjemno koncertantno telo, se je avtorski mojster lahko dobesedno poigral s svojo govorico in tudi ritmično, melodično in harmonsko razpel svoja jadra. Dirigent in ansambel pa sta še dodatno poskrbela, da je bila to res »Slavnostna uvertura« v vseh svojih pogledih. V tem prepletu sta sledili še Pod slovenskim praporom in Majska suita, obe v avtorstvu oz. priredbi nesmrtnega Jožeta Privška in tudi s takim, jazzovskim in zabavnim soundom. Častniški ples pod lestenci (v prir. J. Privška in Aleša Ogrina) sestavlja splet štirih del: Trumpet blues (Harry James), I’ve got the world on a string (Harold Arlen in Ted Koehler), Ne prižigaj luči (J. Privšek in Elza Budau) in My Way (Claude François, Jacques Revaux, Paul Anka). Pospremili so jih tudi trije plesni pari. Šostakovičeva Jazz suita št. 2 (v priredbi Johana de Meija za pihalni orkester) je v vseh treh (plesnih) stavkih: Koračnica, Valček št. 2 in Ples št. 1 mejila na (veliki) pihalni orkester in jazzovski Big band. Tudi zasedba inštrumentarija je bila še večja, poleg harfe, kontrabasa, basovske kitare, še harmonika, klaviature, … Sledil je niz zabavne glasbe od Ledene, prek Od višine se zvrti in Tisoč let avtorjev in prirejevalcev: A. Ogrina, Aleša Klinarja, V. Kreslina, Anžeta Vrabca in Mira Tomassinija. Pa smo že prispeli do še enega pihalno-trobilnega-tolkalnega orkestrskega hita kot je lahko to Bolero (v priredbi za pihalni orkester Marca Tamaninija). Bravurozna orkestrska skladba, ki jo poznamo zlasti še po njeni ritmični izdiferenciranosti že od izvirnika naprej; spet z vratolomnimi plesnimi prispevki kot še ena od obogatitev te scene. V zadnjem (zabavnem) spletu pa so bile na vrsti še Svobodno sonce, Dan ljubezni in Finale-Slovenskega narodna sin (avtorjev in prirejevalcev: A. Klinar, Dušan Velkaverh, A. Ogrin, Tadej Hrušovar, R. Strnad, Tomaž Domicelj in Krištof Strnad). V Dnevu ljubezni je v pevskem ansamblu nastopila tudi sama predsednica države N. Pirc Musar in s tem še kako povezala sicer marsikdaj deklarirano sprego države-vojske-naroda. Mislim, da je to eden redkih naših in tujih tovrstnih fenomenov, zagotovo pa naša, slovenska posebnost. Že njen, torej predsedničin govor po Krečičevi-Dragoličevi Slavnostni uverturi je bil skrajno in empatično koncipiran ter izveden. Povsem v duhu slavne »gospe« glasbe same.Ob tem dejanju se je še meni orosilo oko. Predsednica, naš narod in (tokrat) Orkester slovenske vojske pa so imeli svoj visokoleteči piedestal.

Poleg že omenjenih so k celotnemu happeningu pripomogli še voditeljica Maja Martina Merljak in Gibalci (= plesalci) Matevža Česna. Koncertni list je bil bogat in tehten. Na koncu koncerta pa se je polnoštevilnemu in hvaležnemu ter navdušenemu občinstvu predstavila še celotna postavitvena ekipa (tehnika etc.) in tudi (glavna) nosilka tega projekta Maša Bertok Duh.