Rad bi samo, da ga pozdravijo nazaj

Na majhnem odru stoji vrsta stolov. Na njih sedijo mamice, vsaka s cmokom v grlu, a vseeno pripravljena spregovoriti in govoriti o najtežji bitki svojega življenja. "Vsaka od nas ve, kaj to pomeni in kaj to prinese s seboj. Najhuje od vsega pa je, da si v eni osebi čisto vse: zdravnik, terapevt, učitelj, v bistvu pa najmanj tisto, kar bi moral biti – mama," se Bojani Jovanovski skrha glas. Prizna, da čeprav rada govori o avtizmu in ozavešča druge, jo vsake toliko časa vseeno premagajo čustva, ko pomisli na vse skupaj. "Navsezadnje na žalost vendarle govoriš o svojem otroku," se žalostno nasmehne.