Pred kom boste danes pokleknili?

1 hour ago 34

Danes, na dan volitev, mi je pozornost pritegnil citat: »Nikoli ne poklekni pred drugimi, da bi se oni počutili višje.« Za samopodobo in občutek lastne vrednosti močan rek.

A se takoj oglasi notranji glas: “Kam pa tole vodi? V to, da sam sebi potrjujem, da sem vreden? Ali v to, da drugi vidijo, da ne pokleknem?”

Meni to bolj diši po (neobvladljivem) egu. Sporočilo je najverjetneje samospoštovanje: ne zmanjšuj svoje vrednosti zato, da bi hranil tuj ego.

Razumno načelo. A citat izgubi del modrosti, če ga beremo, kot da je klečanje samo po sebi znak šibkosti. Kdor poklekne po lastni odločitvi, svoje vrednosti ne zmanjša.

Klečanje je lahko marsikaj: ponižnost, spoštovanje, služenje, učenje, sočutje. Celo moč.

Moč? Ja, moč. Kdor mora stati, da ga vidijo, je šibek. Močan si lahko privošči poklekniti. Če sem močan, ne potrebujem potrditve, da sem vreden. Moja vrednost je moja odločitev, ne mnenje drugih.

Pa poglejmo:

Učenec poklekne pred učiteljem, ne zato, ker bi se imel za manjšega, temveč zato, ker razume, da spoštovanje tuje modrosti ne zmanjšuje njegove lastne vrednosti.
Velik voditelj ne potrebuje ljudi na kolenih, da bi stal visoko. Sam zna poklekniti, da bi drugim pomagal vstati.
Moder človek se ne boji skloniti glave in prisluhniti drugemu, saj ve, da ga ponižnost ne naredi manjšega, tako kot ga vzvišenost ne naredi večjega.
Močan človek lahko poklekne, ne da bi izgubil dostojanstvo: njegova lastna vrednost ni odvisna od tega, ali je videti višji.

Vprašanje torej ni, ali pokleknem, temveč zakaj pokleknem. In ali lahko neovirano spet vstanem.

Klečati iz modrosti ni isto kot klečati iz strahu. Prvo izraža notranjo moč, drugo razkriva neravnovesje moči.

Zato dobesedno branje citata postavljam pod vprašaj. Ne zamenjuj klečanja s šibkostjo.

Voditi ne pomeni vedno stati višje od drugih. Pomeni vedeti, kdaj stati, kdaj poklekniti in kdaj drugemu pomagati vstati.

Kdor veličino meri z višino, se boji poklekniti. Kdor jo meri z modrostjo, ve, da s poklekom ne izgubi ničesar.

In kdor mora paziti, da ne poklekne, še ne ve, da je že pokleknil.

Ponižnost ne zmanjšuje veličine. Ponižnost daje veličini globino.

Voditelj mora biti dovolj ponižen, da zna poklekniti, in dovolj moder, da loči človeka, ki si spoštovanje zasluži, od človeka, ki zahteva podrejenost. V tem razlikovanju je bistvo: ponižnost je modrost, kadar izhaja iz svobodne odločitve, ne iz slepe poslušnosti.

. . .

Na koncu me prešine igrivo dvoumna in zanimiva misel, ki jo zaradi dvojnega pomena namenoma puščam v angleščini:

Led left, right, or wrong – we never go where we want, but where we need to go.

(Naj nas vodi levo, desno/prav ali narobe – nikoli ne gremo tja, kamor želimo, ampak tja, kamor moramo iti.)

Če v tem vidite le smer, poskusite pogledati širše. Modrost ni vedno v izbiri prave smeri, temveč tudi v sposobnosti razumeti, kam nas pripelje napačna.

Borut Kmetič