Vzgoja otrok je ena najzahtevnejših nalog starševstva. V vsakodnevnih situacijah, ko otrok preizkuša meje, starši pogosto posežejo po različnih vzgojnih pristopih – od pogojevanja in kaznovanja do nagrajevanja. Vprašanje pa je, kateri pristopi otroku res pomagajo razumeti posledice svojih dejanj in razviti odgovornost.
Mnogi starši se znajdejo v dilemi: ali je prav, da otroku postavimo pogoje, ga kaznujemo ali ga raje nagradimo za želeno vedenje? Kje je meja med postavljanjem zdravih pravil in pretiranim nadzorom?
Starši pogosto posegajo po stavkih »če ne pospraviš igrač, ne bo risank«. Ali so takšna pogojevanja res učinkovita? O teh vprašanjih smo se pogovarjali z zakonsko in družinsko terapevtko dr. Lidijo Bašič Jančar, ki se pri svojem delu pogosto srečuje s starši, ki iščejo ravnotežje med ljubečo podporo in jasno postavljenimi mejami.
POGOVOR S STROKOVNJAKOModgovarja dr. Lidija Bašič Jančar |
Pogojevanje kot del vsakdanje vzgoje
Starši pogosto uporabljajo pogojevanje, na primer: »Če ne boš pospravil igrač, zvečer ne bo risank.« Takšni stavki so v številnih družinah skoraj vsakdanji. Ali je pogojevanje otroku primeren in zdrav način postavljanja meja?
Ne, tak način postavljanja meja dolgoročno ni zdrav in niti ni ustrezen, saj s tem otroku ne pokažejo, zakaj je določeno pravilo potrebno osvojiti. Starši se moramo zavedati, da je bolj kot cilj (pospravljena soba) pomembno, da otrok osvoji, zakaj je potrebno, da je soba pospravljena (ker nam je lažje, lepše v pospravljeni sobi, ker za funkcionalno življenje potrebujemo nek red…). Torej, meje so namenjene temu, da otrok spoznava, kaj je smiselno za življenje, kaj je prav in kaj ne, kaj se dela, kaj se ne sme početi…
Kaznovanje kot način spreminjanja vedenja
Kaznovanje je dolgo veljalo za enega osnovnih vzgojnih pristopov, saj naj bi otroku pomagalo razumeti posledice neprimernega vedenja. Ali je kaznovanje res učinkovit mehanizem, da dosežemo želeno vedenje pri otroku, ali lahko prinese tudi neželene posledice?
Že kar nekaj desetletij javnost ozaveščamo, da je nujna ničelna toleranca do nasilja. Ali je nasilje koristno ali ne, mislim in upam, da smo v glavnem presegli. Torej, vsaka oblika nasilja nad otroki in mladostniki je škodljiva in po zakonu tudi kazensko preganjana. Je pa res, da se še vedno pojavlja. Še vedno smo priča nasilju nad otroki, pa naj bo to psihično nasilje, fizično, verbalno ali celo spolno.
V Zakonu o preprečevanju nasilja v družini so jasno opredeljene vrste nasilja in da je potrebno nasilje prijaviti: že sam sum na nasilje nad otroki in mladoletnimi smo po zakonu dolžni prijaviti in to zadeva vse odrasle ljudi. Mnogo izjemno škodljivih in pogubnih posledic prinese nasilje nad otroki in posledice segajo tudi v odraslo dobo. Kako krivično do otrok je, da so odrasli do njih nasilni, saj so žrtve tako v otroški dobi, posledice pa nosijo v odrasle odnose – so tudi oni povzročitelji ali pa žrtve v medosebnih odnosih.
Kratkoročne in dolgoročne posledice
Raziskave v razvojni psihologiji, psihiatriji in interpersonalni neurobiologiji kažejo, da ima nasilje nad otroki in mladostniki kratkoročne in dolgoročne posledice na psihološki, nevrobiološki, socialni in telesni razvoj. Zasledimo lahko povečano tveganje za:
- depresijo,
- anksiozne motnje,
- posttravmatsko stresno motnjo,
- nizko samopodobo,
- občutke krivde in sramu,
- težave pri regulaciji čustev.

Posledice se nanašajo na ne-varno oz. dezorganizirano navezanost, težave z zaupanjem, strah pred bližino ali odvisnost od odnosov, večja verjetnost ponavljanja nasilnih odnosov v odraslosti. Pri otrocih in mladostnikih se pogosteje pojavljajo: agresivno vedenje, samopoškodovanje, zloraba alkohola ali drog, delinkventno vedenje, težave v šoli (koncentracija, učenje). Pogosto so prisotne tudi socialna izolacija in težave v vrstniških odnosih.
Velike longitudinalne raziskave (ACE) kažejo povezavo med nasiljem v otroštvu in kasnejšimi boleznimi, več kot je negativnih izkušenj v otroštvu, večje je tveganje za psihične in telesne bolezni v odraslosti.
Kot vidimo, so posledice nasilja v družini izjemno škodljive. Naj opozorim tudi na to, da je v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini opredeljeno kot nasilje tudi konfliktni odnosi med odraslimi, katerih so otroci priča.
Nagrajevanje kot spodbuda za pozitivno vedenje
Nekateri strokovnjaki poudarjajo, da je spodbujanje in nagrajevanje primernega vedenja lahko bolj učinkovito kot kaznovanje. Je lahko nagrajevanje res boljši vzgojni pristop in kje je meja, da otrok ne začne pričakovati nagrade za vsako dejanje?
Če je to vzpodbuda, bi ob določenih pogojih lahko potrdila, samo nagrajevanje pa ne in to zaradi istega razloga, kot kaznovanje: otroci in mladostniki ne bodo nekaj naredili zato, ker so sčasoma to osvojili kot nekaj, kar je potrebno, da lahko boljše in lažje ter smiselno živijo, temveč zato, ker bodo zato dobili neko nagrado. Starši rečejo: “Če boš pisal pet, dobiš 20 Eur.” Se vam to zdi res smiselno? Edino, kar bi bilo sprejemljivo je: “Se nekaj zmenimo. Če boš ta test pisal pet, gremo vsi skupaj na dobro kosilo, kjer bomo praznovali tvoj uspeh.” Nagrada naj bo vedno vezana na skupen čas, doživetja, stik.

Doslednost pri obljubah staršev
Starši včasih v jezi ali naglici napovejo kazen ali nagrado, ki je kasneje ne uresničijo. Zakaj je za otrokov razvoj pomembno, da starši svoje obljube – tako kazni kot nagrade – tudi dejansko izpeljejo?
Kot sem že omenila, kazni in nagrade niso smiselne, niti da jih uresničujejo in niti ne tako, da grozijo in jih potem ni. No, če bi že morala izbrati, kaj je manj škodljivo, je vseeno to, da nekaj rečemo, potem pa kazni ne uresničimo, kot da jo uresničimo. Iz zgoraj navedenih dejstev.
Zaključek: Zakaj je doslednost pri vzgoji ključna
Ne glede na to, ali starši uporabljajo pogojevanje, kazni ali nagrade, strokovnjaki poudarjajo eno temeljno pravilo: doslednost. Otroci svet razumejo predvsem skozi ponavljanje in jasne vzorce. Če starši postavijo pravilo, ki ga enkrat uveljavijo, drugič pa ne, otrok težko razume, kaj se od njega pravzaprav pričakuje.
Dosledno izvajanje dogovorjenih posledic – tako pozitivnih kot negativnih – otroku daje občutek predvidljivosti in varnosti. Prav ta občutek pa je temelj, na katerem otrok postopoma razvija odgovornost, samokontrolo in zaupanje v odnos s starši.
Vzgoja zato ni le vprašanje izbire metode, temveč predvsem vprašanje jasnosti in doslednosti v odnosu med staršem in otrokom.
| V okviru naše rubrike o starševstvu želimo v razpravo vključiti tudi vas, drage bralke in bralce. Vabimo vas, da preko spodnjega obrazca z nami delite svojo izkušnjo, dilemo ali primer iz vsakdanjega družinskega življenja, kjer ne najdete prave rešitve. Vaš primer bomo zaupno posredovali dr. Lidiji Bašič Jančar, ki bo v eni od naslednjih objav pomagala poiskati strokoven in hkrati življenjski odgovor. Skupaj bomo poskušali najti poti, ki bodo v podporo tako otrokom kot staršem. Lahko pa tudi samo označite tematike, o katerih bi želeli izvedeti več. |
Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!
Avtor: S. O.; Foto: canva.com
Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar
The post Pogojevanje, kaznovanje ali nagrajevanje: katera vzgojna metoda pri otrocih res deluje? appeared first on domžalec.si.

2 hours ago
18





English (US)