Mesčev volilni bombonček bo grenak konec za gospodarstvo

Medtem, ko se gre Luki Mescu po mnenju kritikov predvsem za nabiranje političnih točk v predvolilnem času, ekonomist ddr. Štefan Šumah opozarja na katastrofalne posledice, ki bi jih vnovični dvig minimalne plače prinesel.

V času, ko se slovensko gospodarstvo sooča z ohlajanjem evropskega trga, naraščajočimi stroški energije in globalno konkurenco, minister za delo Luka Mesec iz stranke Levica vztraja pri dvigu minimalne plače na 1000 evrov neto. Odločitev bo znana do konca januarja 2026.

Mesec trdi, da je to meja med “izkoriščanjem in dostojnim plačilom”, in opozarja, da kar 20 odstotkov polno zaposlenih Slovencev živi pod tem pragom. Vendar pa delodajalci, vključno z Obrtno-podjetniško zbornico, to vidijo kot čisti volilni populizem – “volilni bombonček” tik pred volitvami 2026. Ddr. Šumah potrjuje njihovo trditev in meni, da ta predlog ni samo nerealističen, ampak bi imel uničujoče posledice za gospodarstvo, inflacijo in konkurenčnost države, kot kažejo zgodovinski podatki in ekonomske analize. Šumah jasno opozarja na pasti takšnih ukrepov.

Minimalna plača, ki je bila sicer uvedena kot zaščita pred izkoriščanjem, se v Sloveniji že nevarno približuje ravnem, ki uničujejo motivacijo in produktivnost. Šumah poudarja, da je od leta 2006 minimalna bruto plača rasla po povprečni letni stopnji 1,045, medtem ko je povprečna bruto plača rasla le po 1,037. To pomeni, da se je minimalna plača v tem obdobju povečala za 2,33-krat, povprečna pa le za 2,03-krat. Razmerje med minimalno in povprečno plačo se je izboljšalo v korist minimalne – leta 2006 je minimalna plača predstavljala 45,52 odstotka povprečne, leta 2024 pa že 52,94 odstotka. “Dodajte še neobdavčene dodatke, kot so malica, potni stroški in regres, in smo že blizu “magičnih” 60 odstotkov, ki po ekonomskih študijah povzročajo demotivacijo, zmanjšanje produktivnosti in rigidnost trga dela,” opozarja Šumah.

Predlog bi to razmerje še bolj poslabšal
Dvignjena minimalna plača na 1000 evrov neto (kar bi bruto znašalo okoli 1300–1400 evrov, odvisno od davkov) bi povzročila verižne učinke, ki jih delodajalci že zdaj napovedujejo: povečanje stroškov dela za 11–16 odstotkov, kar bi v času ohlajanja gospodarstva vodilo do odpuščanj, manj novih zaposlitev in selitve podjetij v cenejše države, poroča MMC RTV. Šumah navaja primere iz tujine: v Španiji je 22-odstotni dvig minimalne plače leta 2019 zmanjšal zaposlenost med mladimi in nizkokvalificiranimi delavci, povečal pa delo na črno in krajši delovni čas. V Franciji, kjer minimalna plača dosega 60 odstotkov povprečne, to ustvarja dolgotrajno brezposelnost med mladimi in demotivira prevzemanje odgovornosti. Zakaj bi Slovenija ponavljala te napake?

Ena izmed najbolj uničujočih posledic bi bila inflacija. Kot opozarja Šumah na podlagi raziskave, višja minimalna plača povzroča stroškovno inflacijo – podjetja prenesejo višje stroške dela na potrošnike z višjimi cenami. V Sloveniji, kjer je inflacija že zdaj visoka zaradi energetske krize, bi to samo poslabšalo kupno moč vseh državljanov, vključno s tistimi na minimalni plači. Mesec govori o “motiviranem delavcu, ki je dostojno plačan”, a v resnici bi ta ukrep demotiviral produktivne delavce. Zakaj bi se trudil za napredovanje, če razlike med minimalno in povprečno plačo postanejo zanemarljive? Šumahov “črn scenarij” je strašljiv: če se trend nadaljuje, bi v 40 letih (polni delovni dobi) minimalna plača dosegla 71 odstotkov povprečne, z dodatki pa celo 80 odstotkov.

Vir: Štefan Šumah”

“To pa bila dobesedno smrt za gospodarstvo in konkurenčnost države. Komu pa bi se v tem primeru sploh splačalo še študirati ali biti priden, deloven in inovativen?” poudarja ekonomist, ki dodaja da bi bila konkurenčnost Slovenije še bolj prizadeta. Rast minimalne plače v Sloveniji že zdaj presega rast produktivnosti, kar pomeni, da delodajalci v sektorjih z nizko dodano vrednostjo (storitve, mala podjetja) ne morejo slediti. Posledica? Vedno več delavcev na minimalni plači, manj investicij in beg možganov.

Delodajalci imajo prav: to ni rešitev za revščino, ampak populistični ukrep, ki ignorira realnost. Prejšnje uskladitve minimalne plače so že presegle inflacijo in minimalne stroške, kot opozarjajo v Obrtno-podjetniški zbornici. Namesto novih obremenitev bi morali znižati davke in prispevke, da bi spodbudili rast. Šumah opozarja, da visoka minimalna plača onemogoča vstop na trg dela skupinam, ki so pripravljene delati za manj – npr. mladim brez izkušenj ali marginaliziranim. Namesto da bi ustvarjala delovna mesta, bi Levica s tem predlogom povečala brezposelnost in odvisnost od državne pomoči. In kot kažejo podatki ILO (2016), to spodbuja neformalni sektor, kjer ni zaščite delavskih pravic.

Mesec si očitno želi višje podpore pred volitvami na račun škode državi in ljudem. “Če bo ta predlog sprejet, bo to korak nazaj v socialistično uravnilovko, ki bo znižala življenjski standard vsem, uvozila še več poceni delovne sile in pregnala ambiciozne v tujino,” zaključuje Šumah.

T.B.