Kia PV5: Električni kombi v »beta« fazi razvoja

Za malodane vsak kombi velja, da je morda najbolj praktično vozilo za izlete, potovanja, prevoz večjega števila potnikov ali obsežnejšega tovora, a po drugi strani težavno za vsakdanjo uporabo (v službo, trgovino, prevažanje otrok na dejavnosti, itd), v tem pogledu je verjetno manj priročen le še poltovornjak (»pick-up«). Elektrika k tej zagati dodaja nekatere točke na vsaki strani in Kiin PV5, testiran v izvedbi z večjo baterijo, je zelo očiten primer tega.

Razumem željo po električnih kombijih, saj določenim profilom voznikov prostor v osebnih avtomobilih, tudi SUV-jih (ali celo enoprostorcih, ki so bolj ali manj izumrli) ne zadošča. Ker je Volkswagen ID.Buzz malodane edini omembe vreden potniški model, ni presenetljivo zanimanje za Kio PV5, prvega resnega tekmeca omenjenemu. Filozofija je tu sicer nekoliko drugačna, a so tudi podobnosti. Vsaj v razmišljanju snovalcev, če že ne v izvedbi. Še najbolj očitna stična točka je v izvoru in velikosti, saj sta oba pripravljena na osnovi za osebna vozila in bolj dolžine srednje velikega SUV-ja kot »pravega« kombija. Kljub temu sicer PV5 daje vtis velikega vozila, zlahka bi imel zadaj še kakšen dodaten sedež – izvedbi s šestimi ali sedmimi sta menda na vidiku – in tudi precej navzgor je treba zlesti v kabino (in vmesna stopnica ni posebej v pomoč). Za manevriranje sicer ni zahteven, saj ima razmeroma dober obračalni krog, in izstopanje ter vstopanje zadaj zaradi drsnih (lahko električno upravljanih) vrat ne predstavlja težave, pa vendar je nekoliko neroden za parkiranje na ozka mesta.

Še preden gremo do električnih posebnosti, se je treba pomuditi pri osnovah, ki kombi naredijo pravi kombi. Velik prostor za sedeži je zagotovo med temi lastnostmi in prtljažnik PV5 to izpolni. Ima tudi nekakšno dvojno dno oz. dodatna odlagališča spodaj, kar je bolj priročno, kadar vozimo manj stvari, kajti takrat, ko je vozilo naloženo (do stropa?), je do tistega tam spodaj težko ali nemogoče priti. Bognedaj, da je to polnilni kabel. Fino bi bilo, če bi zanj obstajal prostor spredaj, vendar žal ne. Prostora je veliko tudi na zadnji klopi, celo preveč, zaradi česar se človek hitro vpraša dvoje. Čemu ni ta klop vsaj vzdolžno pomična oz. zakaj ni posamičnih (seveda tudi pomičnih) sedežev, kar bi bilo še bolje. Tudi sprednjega se ne da položiti ali obrniti nazaj, kar so lastnosti, s katerimi kombiji pogosto mamijo. Če je za vožnjo, porabo in še kaj avtomobilsko poreklo dobrodošlo, za prilagodljivost kabine in prtljažnika očitno ni.

Visok položaj sedenja je pričakovan, a moti me, enako so dejali tudi nekateri potniki zadaj, da se stekla začnejo zelo nizko, in posledično za voznika ni naslona za levo roko, ter precej bolj, kot bi bilo potrebno, v potnike sije sonce. Poleg tega se na zadnjih vratih stekla ne spustijo, temveč so fiksna. Interier je v primerjavi z osebnimi avtomobili nekoliko špartanski in zelo očitno oblikovan za funkcijo. S tem v osnovi ni nič narobe, saj so predali in odlagališča večinoma uporabni, še bolje pa bi bilo, če bi bili z nečim obloženi, kajti na trdi plastiki noben predmet med vožnjo ne obstane na mestu. Tudi oba zaslona, ki so ju postavili v notranjost, sta evidentno tam zaradi svoje funkcije, ne v kakšnem sozvočju z dizajnom. Voznikov ni posebej prilagodljiv in grafičen, prikazuje pa večino pomembnih informacij, le malce se je treba pomikati med različnimi kategorijami. Osrednji je nekoliko drugačen od klasičnih Kiinih v osebnih avtomobilih tega proizvajalca, naenkrat lahko prikazuje dve »aplikaciji« (zemljevid oz. navigacijo in še nekaj, denimo radio ali večpredstavnostni predvajalnik), spodaj pa ima vrstico bližnjic, ki jih je treba pritisniti nekoliko prevečkrat za prestavljanje različnih pogledov. Pogrešal sem tudi načrtovalnik  polnjenj in aplikacije mi ni uspelo aktivirati. Pri upravljanju mi je sicer všeč še nastavljanje moči rekuperacije z ušesi za volanom (in tudi to, da je stopnja neodvisna od nastavitve vožnje z enim pedalom), manj pa, da se ta ob vnovičnem zagonu ponastavi na privzeto vrednost in da je treba vozilo vklapljati in izklapljati s tipko na obvolanski ročici. Skoraj vsakič sem ob izstopu to pozabil storiti in se potem čudil, čemu se noče zakleniti. Prtljažna vrata imajo vprogramirano samodejno zapiranje, do katerega odštevajo s piskanjem, in zadevo je treba izključiti z gumbom.

Od kombijev običajno ne pričakujemo kakšne poskočnosti, nismo pa presenečeni nad precejšnjim hrupom. Oboje električni pogon korenito spreminja in čeprav dobrih deset sekund pospeševanja do 100 km/h ni na ravni avtomobilskih »električarjev,« so tisti pospeški, ki so zares pomembni (v manjšem območju in takoj, ki jih potrebujemo), dovoljšnji tudi za kakšno prehitevanje, ki se ga z dizlom zagotovo ne bi lotil. Na avtocesti pa tudi ni pretirano glasen, četudi glasnejši od SUV-jev, ki jih vozimo običajno, saj je čelne površine več in tudi ogledala niso majhna.