Janšev poslanec na Facebooku razkriva številke: “Predlog zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, nujno potreben za začetek mandata!”

Ambicija predlagateljev je očitna: to naj bi bil prvi udarni element in prepoznaven pečat novo nastajajoče vlade, signal odločne spremembe smeri proti bolj podjetniško naravnani politiki.

LJUBLJANA – V političnem prostoru se izrisuje nov blok, ki želi tempo prihodnje vlade določiti že na samem začetku. Paket reform, ki ga oblikujejo Nova Slovenija, Fokus, Slovenska ljudska stranka, Demokrati in Resni.ca, ni zamišljen kot še en programski dokument, temveč kot konkreten in hiter poseg v davčni, podjetniški in socialni okvir države.

V ospredju so razbremenitve: nižji davki, ugodnejši pogoji za podjetnike, več spodbud za delo ter ukrepi za blaženje življenjskih stroškov. Hkrati predlog odpira vrata večji fleksibilnosti v zdravstvu in na trgu dela. Sporočilo je jasno — manj obremenitev, več prostora za rast.

Oglasil se je Tomaž Lisec

Ambicija predlagateljev je očitna: to naj bi bil prvi udarni element in prepoznaven pečat novo nastajajoče vlade, signal odločne spremembe smeri proti bolj podjetniško naravnani politiki.

Danes je Državni zbor Republike Slovenije opravil prvo obravnavo interventnega zakona za razvoj Slovenije, s katerim so se poslanci tudi formalno seznanili. Osnutek je na Facebooku objavil Tomaž Lisec (Slovenska demokratska stranka) in ob tem zapisal, da je »predlog zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije … nujno potreben za začetek mandata«.

#image_title

Gre za kombinacijo davčnih razbremenitev, sprememb za podjetnike ter posegov v socialni in zdravstveni sistem, katerih namen je povečati razpoložljiv dohodek, spodbuditi podjetništvo, znižati stroške življenja in delno sprostiti regulacijo, zlasti na področju zdravstva in dela upokojencev.

Ključni poudarki paketa so številke. Obdavčitev oddajanja nepremičnin se znižuje na 15 odstotkov, pri dolgoročnem oddajanju mladim in družinam pa na 5 odstotkov. Uvaja se razvojna kapica pri 7.500 evrih mesečne osnove za prispevke. Pri normirancih ostaja enotna davčna stopnja 20 odstotkov, hkrati pa se uvajajo nove meje in priznani odhodki: 80 odstotkov do 100.000 evrov prihodkov, 70 odstotkov do 120.000 evrov in 40 odstotkov do 150.000 evrov. Za popoldanski s. p. so meje nižje, do 50.000 oziroma 70.000 evrov.

Poseben poudarek je na uvedbi t. i. mikro s. p., kjer bi samozaposleni s prihodki do približno 18.000 evrov letno plačevali prispevke od 45 odstotkov minimalne plače namesto od 60 odstotkov povprečne, kar pomeni znižanje mesečnih prispevkov s približno 650 evrov na okoli 250 evrov.

Na področju potrošnje se DDV za osnovna živila znižuje na 5 odstotkov, za energente pa začasno na 9,5 odstotka za obdobje devetih mesecev. Hkrati se omogoča izplačevanje polne pokojnine ob nadaljnjem delu.

Takšna zasnova pomeni več razpoložljivega dohodka in nižje stroške za podjetnike ter del prebivalstva, predvsem za tiste z višjimi prihodki in večjo gospodarsko aktivnostjo. Po drugi strani pa odpira vprašanja o izpadu javnofinančnih prihodkov, morebitnem povečanju neenakosti in dolgoročni vzdržnosti pokojninske ter zdravstvene blagajne.

Največja neizkoriščena rezerva ostaja pri strukturnih vprašanjih. Nižji davki na najemnine ne rešujejo pomanjkanja stanovanj, višje meje za normirance lahko še naprej omogočajo davčne optimizacije, razvojna kapica najbolj koristi najvišjim dohodkom, učinki znižanega DDV pa niso nujno v celoti preneseni na končne cene. Dodatno ostaja odprto vprašanje, kako bo večja liberalizacija vplivala na javni zdravstveni sistem in kdo bo nadomestil izpad prihodkov zaradi obsežnih razbremenitev.

Rezerve

Pri paketu ostajajo tudi pomembne rezerve. Na področju stanovanjske politike nižja obdavčitev najemnin sama po sebi ne rešuje ključnega problema pomanjkanja stanovanj, kjer bi bile potrebne dodatne sistemske rešitve, kot so gradnja in aktivnejša stanovanjska politika. Pri normirancih ostaja odprto vprašanje davčnih optimizacij in prehajanja iz rednih zaposlitev v s. p., zato bi bila potrebna jasnejša ločnica med podjetništvom in prikritim zaposlovanjem. Razvojna kapica izrazito koristi najvišjim dohodkom, kar odpira vprašanje pravičnosti in možnih bolj progresivnih rešitev. Pri znižanju DDV obstaja tveganje, da se učinki ne bodo v celoti prelili v končne cene za potrošnike. V zdravstvu večja liberalizacija lahko oslabi javni sistem in poveča odliv kadra v zasebni sektor, če ne bo ustreznih varovalk. Ključno odprto vprašanje pa ostaja dolgoročna vzdržnost, saj številni ukrepi pomenijo manj davčnih in prispevnih prihodkov, kar odpira dilemo, kako nadomestiti izpad. To pa bo izziv, ki so ga imeli predlagatelji zagotovo v svoji računici.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: www