Jan Palach – samozažig v znak upora

16. januarja 1969 je Jan Palach med demonstracijami proti invaziji vojske Varšavskega pakta na Češkoslovaško s sežigom storil samomor v znak političnega protesta.

Jan Palach se je rodil 11. avgusta 1948 in po končani srednji šoli postal študent zgodovine in politične ekonomije na praški Karlovi univerzi.

Palachov samozažig je bil tretji tovrstni incident po samozažigu Ryszarda Siwieca na Poljskem in Vasyla Makukha v Ukrajini. Oblastem je uspelo preprečiti širjenje novic, tako ni mogoče vedeti ali je Palach vedel zanje in, ali je to vplivalo na njegova dejanja. Siwieca in Makukha sta bila večinoma pozabljena vse do revolucij leta 1989.

Palachov je umrl tri dni kasneje zaradi opeklin. Njegov pogreb 25. januarja pa se je spremenil v velike demonstracije proti režimu.

V naslednjih mesecih je sledilo še pet podobnih primerov, že mesec kasneje se je na istem mestu sežgal študent Jan Zajic, kot zadnji pa aprila v Jihlavi Evžen Plocek. Dogodki so sicer imeli velik odmev, niso pa uspeli spremeniti političnega položaja v državi. Vodstvo države je le zaostrilo nadzor nad študentskimi gibanji in nasprotovalci režima.

Ob 20. obletnici Palachove smrti so med 15. in 21. januarjem 1989 organizirali proteste v njegov spomin, ti dogodki pa so znani kot ”Palachov teden”. Policija je demonstracije zatrla, protestnike pretepla in uporabila celo vodne topove, pri čemer je pogosto ujela tudi mimoidoče. Palachov teden velja za enega od katalizatorjev, ki so deset mesecev pozneje privedle do padca komunizma na Češkoslovaškem.

Leta 1969 je slovenski pisatelj in politik Edvard Kocbek v svoji pesniški zbirki Poročilo objavil pesem z naslovom Raketa, v kateri povezuje pristanek Apolla 11 na luno in Palachov samozažig. Dogodka povezuje na edinstven način v katerem v ospredje postavi človeka pred strojem.