Igor Terzič in Branka Dečman Terzič, seniorska plesalca standardnih plesov in finalista svetovnega prvenstva. Začneš s tečajem, potem pa ples sčasoma postane del tvoje identitete!

18 hours ago 32

Spoznajte 58 letnega Igorja Terziča, magistra managementa in inženirja elektrotehnike in njegovo deset let mlajšo ženo ter plesno partnerko in ekonomistko Branko Dečman Terzič s katero plešeta v kategoriji seniorjev in sta dosegla izjemen uspeh na svetovnem prvenstvu v Schladmingu.

Lep pozdrav obema in še tukaj čestitke za vajin velik uspeh in sicer finale svetovnega prvenstva v standardu v kategoriji Over 45 standard Open plesne zveze CSIT/IDSF in osvojeno šesto mesto na tekmovanju v Schladmingu. Ta uvrstitev je po dolgem času ena boljših in optimističnih s polja športnega plesa pri nas. Kaj pa vama pomeni?
Igor&Branka: Ta uvrstitev nama predvsem potrjuje, da delava v pravi smeri. Napredka ne občutiva le sama, ampak ga opazijo tudi sodniki in gledalci.

Na razglasitvi svetovnega prvenstva v Schladmingu.

Plešeta samo standard. Čemu samo ena plesna zvrst in še to tista, ki recimo ni tako atraktivna kot so latinskoameriški plesi?
Igor&Branka:
Naju pri standardnih plesih najbolj pritegne eleganca. Glasba, oblačila, plesna drža in gibanje ustvarijo občutek slovesnosti in prestiža, ki ga v vsakdanjem življenju redko doživiva. Ko stopiva na parket, lahko tudi midva, čisto običajna človeka, postaneva del tega sveta. Za navidezno lahkotnostjo pa je ogromno zahtevnega medsebojnega usklajevanja: pri slowfoxu morava na primer gibanje in prenose teže uskladiti tako natančno, da skupaj drsiva po parketu mehko in neprekinjeno. Prav v tem je za naju njegova atraktivnost. Glede ‘samo standard’ pa: nisva nekdanja tekmovalca, ki bi se po premoru vrnila na parket. Plesati sva začela leta 2014, na začetnem tečaju družabnega plesa. Igor je imel takrat 46 let, Branka pa 36; danes jih imava 58 in 48. Zato nama ‘samo standard’ pomeni precej. Ob službenih obveznostih sva praktično iz nič prišla do ravni, na kateri pleševa danes. Odplesati vseh pet standardnih plesov na tekmovalni ravni najvišjega kakovostnega razreda zahteva ogromno znanja, treninga in koordinacije. Za seboj nimava plesnega treninga iz otroštva in mladosti, zato sva morala vsako od teh veščin osvojiti kot odrasla in jih še vedno izpopolnjujeva. Glavna omejitev je čas, že standardu ga lahko nameniva manj, kot bi si želela. Upoštevati pa morava tudi telesno zmogljivost in predvsem čas, ki ga potrebujeva za regeneracijo. Zato sva se odločila, da svojo energijo usmeriva v eno plesno zvrst in v njej napredujeva čim dlje.

Na parketuv Blackpoolu.

Vajino tekmovalno plesno partnerstvo traja od februarja 2024. Iz kakšnih vzgibov pa sta sploh zajadrala med seniorje?
Igor&Branka: Skupaj pleševa od leta 2014, leta 2024 pa sva začela tudi tekmovati. Leta 2023 je bilo državno prvenstvo v Račah, na najinem dvorišču torej, in sva si šla pogledat, kako to izgleda. Ko sva videla nastopati seniorske pare, sva si rekla, da bi morda lahko to bil najin naslednji izziv. Takrat sva že nekaj mesecev delala s Fredijem Novakom in odločila sva se, da poskusiva naslednje leto (2024) na državnem prvenstvu z nastopom. Predvsem Frediju v zahvalo za delo z nama. Takrat nama še ni bilo niti približno jasno, v kaj sva se podala.

S Fredijem Novakom

Vajin trener Fredi Novak, je mojster in legenda slovenskega športnega plesa. Zakaj sta se odločila ravno zanj in kako funkcionirate?
Igor: Fredi ples razume do najmanjših podrobnosti, tudi takšnih, ki jih sama prej nisva niti zaznavala. Zna nama jih razložiti tako, da razumeva, kaj delava in zakaj. To mi veliko pomeni, saj sem po izobrazbi in načinu razmišljanja inženir – rad pridem stvari do dna. Pri njem sem našel odgovore na svoja številna vprašanja, zelo dobro pa smo se ujeli tudi osebno. Ko smo začeli delati z njim, nismo nikoli več nehali. Delamo od 1-krat do 3-krat na teden, kakor nama dopušča čas. Imamo individualne ure, nato pa trenirava še sama. Rolly je bil in ostaja najin domači teren, sva pa v zadnjem letu začela iskati telovadnice, ki nama lahko omogočijo treninge na večji površini. Za nadaljnji napredek namreč nujno potrebujeva tudi treninge na večjem parketu, primerljivem s tekmovalnim. Najti primeren prostor ni preprosto: največ časa imava ob koncih tedna, ko so šolske telovadnice pogosto zaprte in nama niso na voljo.

Kaj je vajina motivacija pri treniranju?
Igor: Najina motivacija je postati najboljša, kar lahko postaneva. Ko delava s Fredijem, ne izboljšujeva le svojega plesa, ampak tudi razumevanje njegovih najmanjših podrobnosti in tega, kako se povezujejo v celoto. S tem se spreminja tudi moje zaznavanje lastnega telesa in partnerke. Na začetku sem vedel predvsem, da se vrtim v desno in da sem v glasbi. Danes zaznavam še položaj glave, usmerjenost trupa glede na plesalko, ramena, prenose teže … Tisoč in ena stvar je na radarju in občutek, da zaznavam in obvladujem vedno več podrobnosti, je omamen. To je tisto, kar me vleče: vedno bolje čutiti, razumeti in obvladovati svoje gibanje ter ga usklajevati s partnerko. Odkar tekmujeva, je pomemben vir motivacije tudi tekmovanje samo. Eno je odplesati koreografijo na treningu, nekaj povsem drugega pa jo izpeljati med drugimi pari, se prilagajati dogajanju na parketu in biti pripravljen ob točno določeni uri. Nastopi se lahko vrstijo ves dan, vmes pa se moraš spočiti, znova ogreti in zbrati, pogosto v neidealnih razmerah v garderobah in zaodrju. Tudi to so veščine, ki se jih učiva. Meni prav priprava na tekmovanje daje največ zbranosti in jasen cilj pri treningu. Takrat zelo konkretno vem, kaj moram izboljšati in koliko dela bo potrebnega. Javnega nastopanja sem vajen, tudi kot igralec afriških bobnov, za seboj pa imam še 35 let ukvarjanja s plavanjem in veliko tekmovalnih izkušenj. A plesno tekmovanje mi postavlja drugačne zahteve. Prav zato mi ostaja tako zanimivo: vedno odkrijem nekaj, česar še ne znam in kar bi rad osvojil.

Z Alenom Pavlecem.

Pa nam povejta še nekaj o vajinem plesnem udejstvovanju, šolanju etc. do danes, ko sta člana PK Rolly?
Igor&Branka: plesati sva začela na plesni šoli Rolly v Mariboru, kot rečeno, z začetnim tečajem družabnih plesov. Po približno treh letih sem si jaz zaželel znati več in tako sva začela delati na športni tehniki. Tekmovanje ni bila ideja, sploh nisva vedela, kako to izgleda. Ideja je bila preprosto preseči okvir znanja plesanja, ki se podaja v okviru tečajev družabnih plesov in doseči višjo stopnjo. Šef šole Branko Padjan nama je priskrbel učitelja Alena Pavleca, da poskusiva. Kasneje sva izvedela, da sta oba mislila, da bo vse skupaj trajalo le 5 ur in bova ugotovila, da to ni za naju (smeh). A ni bilo tako. Z Alenom smo preživeli naslednjih nekaj let in naučil naju je vseh osnov športne tehnike standardnih plesov in tudi kar nekaj latinskoameriške tehnike.
Igor: Pomembno vlogo pri moji preobrazbi iz plavalca v športnega plesalca je imela tudi Katja Orgl, Alenova soplesalka iz njunih uspešnih tekmovalnih dni, ki je takrat poučevala na Rollyju. Z mano je potrpežljivo preživela veliko dodatnih plesnih ur, ko sem se šele učil pravilne drže in vodenja. Ob meni je morala prenašati tudi precej nerodnosti, saj svoje vloge v paru še nisem obvladal. Prav te ure z izkušeno plesalko so mi pomagale bolje razumeti, kaj moram narediti sam, da se lahko tudi partnerka ob meni dobro giblje. Poseben izziv je bil zame prehod iz plavanja v ples. Za seboj imam 35 let plavanja, od tega skoraj 25 let veteranskega tekmovanja, in iz bazena sem prinesel drugačne gibalne navade. Pri standardnih plesih sem se moral naučiti vzpostaviti čvrst in stabilen plesni okvir, hkrati pa ohraniti sproščenost in gibljivost. Fredi mi je nekoč v šali povedal, da mora plesalce običajno sproščati, mene pa učiti večje čvrstosti. Najti pravo razmerje med obojim je bil in ostaja eden mojih največjih plesnih izzivov. Fredi je leta 2022 na Rollyju začel voditi tečaj Standard s Fredijem. Na njem je v svojem zelo značilnem slogu učil standardno tehniko na bistveno višji ravni, kot je sicer običajno za družabni ples, kar se je odlično dopolnjevalo s tem, kar sva že počela z Alenom. Tečaju sva se pridružila spomladi 2023, pravi preboj v najini tehniki pa se je začel, ko sva pri Frediju začela tudi individualne ure.

Na Dunaju.

Igor, tvoje polje ni samo standardni ples ampak si tudi pedagog oz. učitelj različnih stilov plesa v vrstah oz. line dancea. Kako Slovenci dojemamo to plesno zvrst, ki pa jo mnogi zamenjujejo za country line dance, kajne?
Igor: Ja, že nekaj let na Rollyju vodim tudi line dance. Plešemo več kot 70 različnih koreografij, od latinskoameriških ritmov do valčka, slowfoxa in hip hopa, v štirih stopnjah zahtevnosti. Zame to pomeni vsaj sedem ur poučevanja in plesanja na teden, saj v vseh skupinah tudi sam plešem, prikazujem korake in vodim. Največ zadovoljstva mi daje spremljanje ljudi, pogosto moje generacije, ki pridejo brez plesnega predznanja in sčasoma postanejo samozavestni plesalci. Poleg plesne tehnike osvajajo koreografije in se učijo isto zaporedje korakov odplesati obrnjeni v različne smeri. To zahteva nekaj vaje, hkrati pa prinaša veliko zabave in rekreacije. Glede countryja pa: pri nas je glasbeni izbor precej širši. Plešemo na hrvaški pop, rock, latinskoameriške ritme in še marsikaj. Izbira glasbe za posamezne koreografije je del mojega dela in trudim se, da vsak najde kaj zase. Te ure so tudi zame dragocen plesni trening. Ob poučevanju ves čas plešem, utrjujem koordinacijo in občutek za ritem ter vzdržujem kondicijo, ki jo potrebujem tudi na tekmovanjih.

V Schladmingu pa si promoviral še eno novost in sicer si ‘plesal’ na enokolesu ali kako se temu reče. Poduči mene in naše bralce, kaj za vraga pa je to in čemu je namenjeno?
Igor: Ha, ha, res je. V Schladmingu sem si med tekmovanjem vzel trenutek za sprostitev in zabavo. Pravkar sva odplesala polfinale in izvedela, da sva se uvrstila v finale, ko sem še v fraku stopil na električno enokolo oziroma EUC in ‘odplesal’ krog po ploščadi pred kongresnim centrom. Občinstva ni manjkalo: spremljali so me plesalci iz takrat nabito polnega bifeja centra. Tako je nastal ta posnetek: https://youtu.be/Tsh56dx-wss. EUC pomeni ‘Electric Unicycle’, torej električno enokolo. Gre za napravo, ki omogoča upravljanje z nagibanjem telesa in se vozniku, potem, ko se ta nauči voziti, vraste v male možgane in mu omogoči zelo intuitiven način premikanja, ki sicer človeku ni na voljo. Nastanejo lahko zelo zanimivi vzorci gibanja in temu sem v šali rekel, ker sem bil oblečen v plesni frak, ‘nova plesna disciplina’.

Na državnem prvenstvu v standardnih plesih 2025 z Markom Vodnikom, nekdanjim predsednikom sekcije za latin in standard pri PZS: (foto: Srečo Katona)

Letos sem izpustila vsa državna prvenstva sekcija SLP iz razloga, ker je število parov tako majhno, da ne morem pripraviti korektne reportaže, da ne bi izgledalo na ekranu ‘ena sama žalost’. Seveda vsa čast izjemam. Kaj meniš kdaj nas čaka preobrat oz. kaj bo končno potrebno narediti?
Igor&Branka: To je za naju zelo pereča tema. Na domačih tekmovanjih je v najini starostni kategoriji malo parov, zato sva konkurenco najprej iskala tudi na Hrvaškem. A tudi tam sva opazila osip. Želela sva nastopati še na avstrijskih domačih turnirjih v okviru čezmejnega sodelovanja, vendar Slovenija ni vključena v ustrezne sporazume. Po informacijah najine zveze postopki potekajo, a na rešitev čakava že dve leti. Zato tekmujeva predvsem na mednarodnih tekmovanjih WDSF in zadnje čase tudi CSIT/IDSF. Na tekmovanjih WDSF je v najini kategoriji Senior II tudi do 70 parov. V Kopru, tekmovanje CSIT/IDSF, je bilo v kategoriji Over 35 Open Standard prijavljenih kar 105 parov in tudi tam sva se uvrstila v finale. Na državnem prvenstvu PZS sva bila v svoji kategoriji edina v vseh treh letih, ko sva nastopila. Na letošnjem državnem prvenstvu CSIT/IDSF pa sva prvič tekmovala med osmimi pari in osvojila prvo mesto. Konkurenca torej obstaja, vprašanje je tudi, kako jo pritegniti in povezati. Poznava predvsem veteranski ples, zato težko govoriva za celotno slovensko plesno sceno. Iz najine izkušnje pa verjameva, da bi morali več ljudi najprej navdušiti za družabni ples in jim nato približati tudi možnost tekmovanja v odraslih letih. Podobno množičnost sem doživel pri veteranskem plavanju, kjer je svetovno prvenstvo zaradi velikega števila udeležencev trajalo celo dlje kot člansko. Pomembna se nama zdita tudi privlačnost dogodkov. Nastop v Festivalni dvorani v Ljubljani sva doživela drugače kot tekmovanje v šolski telovadnici. Ples ima glasbo, eleganco in veliko ponuditi tudi gledalcem. Več večernih plesnih prireditev, ki bi ob podpori lokalnih skupnosti in sponzorjev povezale družabni in tekmovalni ples, bi ga lahko znova približalo širšemu občinstvu. Sama vidiva možnost preobrata prav v tem, da bi več ljudi plesalo, prihajalo na dogodke in si sčasoma zaželelo tudi tekmovalnega izziva.

Blackpool

Vama udeležba na državnem prvenstvu prinaša možnost sodelovati na mednarodnih tekmah pa tudi, ker sta edina v svoji kategoriji sta avtomatično državna prvaka. Verjamem pa, da si želita konkurence. Jo bosta dočakala?
Igor&Branka: Ker sva edina, je za naju udeležba na državnem prvenstvu PZS posebnost že zaradi tega, ker sva na plesišču sama, oz. skoraj sama, če je zraven še kak seniorski par starejše kategorije. Tekmovanje na tak način postane nastop, kar je druge vrste občutek, saj si na očeh ves čas in to pred publiko, ki ve, kaj gleda. Večino tekmovanj z močnejšo konkurenco najdeva v tujini, letos pa sva jo imela tudi na državnem prvenstvu CSIT/IDSF, kjer je v najini kategoriji nastopilo kar 8 parov. Ob konkurenci nama veliko pomeni tudi dožive

Read Entire Article