Golobova Svoboda vrača udarec Blažu Brodnjaku: pa imajo prav?

Med predsednikom uprave NLB Blažem Brodnjakom in Gibanjem Svoboda je počilo zaradi davkov. Brodnjak poziva k bistveni razbremenitvi dela in uvedbi razvojne kapice, Svoboda pa mu očita pohlep in skrb predvsem za najbolje plačane.

LJUBLJANA – Predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak je po odločitvi Ustavnega sodišča, povezani z Zakonom o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), na Facebooku ostro nagovoril Socialne demokrate. Pozval jih je, naj v državni zbor vložijo paket za bistveno davčno razbremenitev dela, vključno z razvojno kapico, ob tem pa sorazmerno bolj obremenijo premoženje in potrošnjo. Brez tega so po njegovem najvišji prejemki v Sloveniji med najbolj obdavčenimi na svetu.

Če SD tega ne bo storila, je zapisal Brodnjak, so »zgolj združba stremuhov za oblastjo in službami v pasivnem in neustvarjalnem segmentu slovenske družbe«.

Čeprav je Brodnjak neposredno nagovoril SD, je odgovor prišel iz Gibanja Svoboda. Tam so predsedniku uprave NLB očitali, da ga »vodita zgolj pohlep ter lastni interes« in da bi razvojna kapica njemu osebno prinesla nekaj sto tisoč evrov več na leto, povprečnemu državljanu pa ničesar.

Kaj je pravzaprav odločilo Ustavno sodišče?

Najprej pomembna podrobnost, ki se v političnem prerekanju hitro izgubi. Ustavno sodišče ni odločilo, da je razvojna kapica ustavna, dobra ali nujna. Prav tako ni vsebinsko potrdilo ZIURS.

Razveljavilo je sklep državnega zbora, s katerim je ta preprečil referendum o zakonu. S tem je odprlo pot referendumskemu postopku.

Tudi trditev Svobode, da sedanja desna koalicija Brodnjaku »zdaj s takimi zakoni odplačuje dolgove«, je treba postaviti v časovni okvir. ZIURS je bil v državnem zboru sprejet 11. maja 2026, nova vlada Janeza Janše pa je prisegla šele 4. junija 2026. Predlog so pred oblikovanjem nove vlade vložili poslanci NSi, SLS oziroma Fokusa, Demokratov in Resni.ce, podprla pa ga je tudi SDS.

Zato govoriti o tem, da je Janševa vlada Brodnjaku s tem zakonom »vrnila uslugo«, kot da je zakon pripravila nova vlada, kronološko ne drži. Trditev, da je Brodnjak pomagal sedanji koaliciji na oblast in da gre za politično vračanje dolgov, pa je političen očitek, za katerega Svoboda v svojem zapisu ne ponudi dokazov.

Pri razvojni kapici ima Svoboda precej močan argument

Razvojna kapica pomeni, da se socialni prispevki nad določeno višino bruto plače ne bi več povečevali. Pri ZIURS je meja postavljena pri 7500 evrih bruto mesečno.

To pomeni, da ukrep neposredno ne koristi povprečnemu zaposlenemu. Po podatkih za oktober 2025 je plačo nad 7500 evrov bruto prejemalo približno 1,3 odstotka zaposlenih. Med njimi so predvsem najbolje plačani menedžerji, zdravniki in drugi visoko plačani kadri. Povprečne plače inženirjev in številnih drugih strokovnjakov, na katere se pogosto sklicujejo zagovorniki razvojne kapice, so precej pod to mejo.

In Brodnjak bi bil nedvomno med neposrednimi upravičenci. Njegovi prejemki so daleč nad 7500 evri mesečno; za leto 2025 se je pri njegovem fiksnem delu navajalo več kot 63.000 evrov bruto mesečno.

Svoboda ima zato prav, ko opozarja, da razvojna kapica v takšni obliki neposredno najbolj koristi zelo majhnemu deležu najbolje plačanih.

Precej bolj vprašljiva pa je njihova trditev, da bi prav zaradi tega nastala milijardna luknja v državnem proračunu.

Ocena nekdanje Golobove vlade, da bi ZIURS javne prihodke zmanjšal za do približno milijardo evrov na leto, se nanaša na celoten paket ukrepov, ne samo na razvojno kapico.

Ocene stroška same razvojne kapice so bistveno nižje in se precej razlikujejo. Zagovorniki zakona so govorili o približno 56 milijonih evrov letno, ministrstvo za delo pa je na podlagi ocen ZPIZ opozarjalo, da bi bil izpad lahko tudi do približno 230 milijonov evrov.

Trditev, da nastaja »milijardna luknja samo zato, da bodo tisti, ki že danes imajo veliko, imeli še več«, je zato politično učinkovita, vendar ne opisuje natančno številk.

Tudi »povprečen državljan ne dobi nič« ne zdrži povsem

ZIURS namreč ni samo razvojna kapica. Gre za obsežen interventni zakon, ki posega na več področij – med drugim v obdavčitev normirancev, prispevke, pokojninski sistem in DDV. Med ukrepi je tudi znižanje DDV za nekatera osnovna živila.

Če Svoboda govori samo o razvojni kapici, je trditev, da povprečni zaposleni od nje neposredno ne dobi nič, precej natančna. Če govori o celotnem zakonu, pa ni.

Brodnjak pa ima zelo močan argument pri obdavčitvi dela

Tu se zgodba obrne.

Brodnjakova zahteva, da bi Slovenija manj obdavčila delo in več prihodkov iskala pri premoženju ter potrošnji, ni kakšna eksotična zamisel slovenskih menedžerjev.

Praktično isto Sloveniji priporoča OECD. V ekonomskem pregledu Slovenije za leto 2026 je organizacija izrecno ugotovila, da je obdavčitev dela visoka ter da bi jo bilo smiselno zmanjšati, izpad prihodkov pa nadomestiti z večjo obdavčitvijo premoženja in potrošnje.

Tudi podatki OECD kažejo, da so obremenitve dela s socialnimi prispevki v Sloveniji med visokimi v državah OECD.

Brodnjak ima torej precej trdno podlago, ko opozarja, da Slovenija potrebuje drugačno strukturo davkov.

Drugo vprašanje pa je, ali je kapica pri 7500 evrih najboljši način za dosego tega cilja. Ta namreč ni vezana na poklic, razvojno dejavnost ali znanje, ampak preprosto na višino plače. Zato bo od nje imel koristi tudi zelo dobro plačan direktor, četudi njegovo delovno mesto z razvojem ali tehnološkim prebojem nima ničesar.

Kaj pa NLB in davkoplačevalci?

Tudi pri tem ima očitek Svobode dejansko osnovo. NLB je bila v sanaciji slovenskega bančnega sistema leta 2013 dokapitalizirana z okoli 1,56 milijarde evrov državnega denarja.

Ko Svoboda Brodnjaka spomni, da so banko reševali davkoplačevalci, torej govori o dejstvu.

Toda iz tega samo po sebi še ne sledi, da predsednik uprave NLB danes ne sme zagovarjati nižje obdavčitve dela ali razvojne kapice. To je politični oziroma vrednostni argument, ne dokaz, da je predlagana davčna politika napačna.

Kdo ima torej prav?

Svoboda ima prav, da razvojna kapica pri 7500 evrih neposredno koristi predvsem zelo dobro plačani manjšini in da bi bil Brodnjak eden njenih izrazitih upravičencev. Prav ima tudi, da bi kapica zmanjšala prihodke socialnih blagajn.

Pretirava pa, ko milijardni izpad celotnega ZIURS pripiše zgolj ukrepu za najbolje plačane, in ko brez dokazov govori o političnem vračanju dolgov med Brodnjakom in sedanjo koalicijo.

Brodnjak ima po drugi strani prav, da je visoka obdavčitev dela resen slovenski problem. Njegovi zamisli, da bi del davčnega bremena z dela prenesli na premoženje in potrošnjo, daje težo tudi OECD.

Manj prepričljiva je njegova trditev o »nekaj sto odločevalcih«, ki naj bi zaradi davkov že pakirali kovčke. V objavi zanjo ne ponudi preverljivih podatkov.

Tako dobimo precej značilno slovensko davčno razpravo: Brodnjak opozori na resničen problem, Svoboda opozori na resnično vprašanje pravičnosti, nato pa obe strani argumente začinita s političnimi udarci.

In prav v tem je bistvo. Pravo vprašanje ni, ali naj Slovenija razbremeni delo – glede tega je strokovnih argumentov precej. Vprašanje je, komu, za koliko in kdo bo zaradi tega plačal več drugje.
Pripravil: Nadlani.si
Foto: www

<p>The post Golobova Svoboda vrača udarec Blažu Brodnjaku: pa imajo prav? first appeared on NaDlani.si.</p>