FOTO in VIDEO (INTERVJU) Anže Krevh, Guinnessov rekorder: “Še danes me preletijo čustva in kurja polt.”

3 hours ago 18

V tokratni oddaji Kulturni izziv je bil gost voditeljice Uršule Godec Guinnessov rekorder v najdaljšem maratonu igranja na harmoniko Anže Krevh. Pred tremi leti je igral harmoniko 53 ur, 53 minut in 53 sekund. Zdaj pa sta se pogovarjala o tem, kako velik je bil ta izziv in katere izzive je sprejel in jih sprejema vse do danes z igranjem in učenjem igranja na harmoniko.

Aprila 2023 je Anže Krevh dosegel tisto, kar je marsikdo mislil, da je nemogoče, hkrati pa so mnogi v živo spremljali njegovo postavljanje rekorda, tudi s pomočjo BK TV, in nepretrgano navijali zanj. “Ta Guinnessov rekord je bil nekako pika na i mojim vsem takrat doseženim rezultatom, ki sem jih osvojil na evropskih državnih in pa svetovnih tekmovanjih. In ja, pripravljal sem sem kaki dve leti na ta rekord, tako psihično, fizično. In ja, hvala bogu, nam je uspelo,” je na začetku pogovora v oddaji Kulturni izziv povedal Anže Krevh.

Od kod je pravzaprav prišla ideja?

“Ideja je že bila dokaj zgodaj, tam nekje 2019. leta, ampak potem zaradi korone se je vse skupaj premaknilo in niti več nisem razmišljal. Potem pa je prišlo leto 2021. Proti koncu 2021 se mi je pa nekako zopet porodila ideja, da bi šel v to. In smo šli, zbral sem ekipo, ki mi je, hvala bogu, stala zelo ob strani,” se spomni Krevh. Kar 17 članov in članic je bilo v ekipi, ki mu je pomagala pri postavljanju novega rekorda. Vsak je imel svoje zadolžitev. “In skupaj nam je uspelo, bom rekel, jaz zmeraj rečem, da nam je uspelo skupaj z ekipo, ne samo meni, ker brez njih ne bi uspel.”

Psihične priprave na maraton igranja harmonike

Pri tem pa so bile pomembne tudi njegove psihične priprave. “Je, bom rekel, da je to kar zapletena stvar. In tudi vse se mi je dogajalo v podzavesti. To je na nekaj, na kar ti ne moreš vplivati, pa se vseeno sekiraš. In premlevaš stvari. In so to kar krute zadeve. Bom rekel, isto ti ultramaratonci, ko so, ko imajo to isto preživljajo. In moraš se znati soočiti s tem.”

Poleg drugih ima še eno prav posebno, modro harmoniko

Prinesel je tudi harmoniko, ki jo je po rekordu dobil kot darilo in povedal ozadje te zgodbe. “To pa je darilo družine Rutar. Ker takrat, ko sem prijatelju, ki izdeluje te harmonike, povedal, Aleksu, da bom igral ta maraton, mi je rekel: “Smo se dogovorili celotna družina, da če ti uspe, dobiš eno harmoniko po tvoji želji, kakršno želiš.” In potem sem jaz že bil tako hraber, da sva z mojo zaročenko šla že februarja pred rekordom naročit harmoniko. Seveda, kakšna bo, no. In takšno sva zbrala. In potem mi jo je Aleks poklonil.”

Ko gleda fotografije in posnetke s podiranja rekorda, ga obletijo ista čustva

Po treh letih ima svoje misli o podiranju rekorda že lepo urejene. Spomni se tako lepih kot slabih trenutkov, od masaž, ki jih je dobil med igranjem, do psiholoških tem, ki so ga pestile. “Drugače zdaj, ko pa gledam tak slike za nazaj, pa obujam spomine iz videoposnetkov, me še danes preletijo čustva in kurja polt. In moram reči, da si še tudi do danes nisem mogel narediti enega foto albuma od rekorda, ker zmeraj znova, ko začnem to gledat, premlevat, me obletijo tista čustva. In tudi tista energija me obleti, ki je takrat bila, v tem prostoru, ko sem igral, ker je bila res noro, nora pozitivna energija.”

Za konec Slakova skladba Glas harmonike

Veliko je še povedal o rekordu, pripravah, igranju, izbiranju skladb, ki jih je igral, o tem, kako se ni spomnil, kako se kakšna skladba začne, ker je bil vmes utrujen, kako je to rešil in potem zaigral to skladbo. Pa vse do konca, ko je vedel, da igra zadnjo skladbo. Izbral si je je Slakovo Glas harmonike. Cela dvorana je vedela, da je zadnja pesem, in cela dvorana jo je pela.

Harmonika ga spremlja od malih nog

Podiranje rekorda se sliši precej športno, a Anže Krevh je dejansko zelo povezan s kulturo. Na harmoniko igra od malih nog, učil se je tudi na Dunaju, kamor se je vozil na vaje, izobraževanje k Manuelu Šavronu. Povedal je, kako je bil tam tudi cele krompirjeve počitnice. In učitelj ga je dobro pripravil na razna tekmovanja, na katerih je igral različno glasbo.

Sedanji pomen narodno-zabavne glasbe, katere del je tudi harmonika

“Ta kultura mi je prirasla k srcu in sem to samo delal naprej,” je povedal Anže Krevh medtem, ko je razlagal, kako je hodil na tekmovanja in igral klasično glasbo – in seveda tudi narodno-zabavno. In nato dejal, da je v Sloveniji narodno-zabavna glasba močna. “ampak nekako zdaj z leti pa kakor zdaj gledamo to, se mi zdi, da vse skupaj malo izgublja svoj pomen. Ni več neke rdeče niti. Tudi sam veliko zdaj razmišljam, kaj bi vnaprej, kaj bi pripravil. In ravno to je problem, saj vidimo, da publiki je zelo všeč glasba, ki je preprosta. Od zadaj pa nikakršnega pomena. In tako bom rekel, tako je Lojze Slak je bil ljudski godec, je igral ljudsko skladbo. Potem vidimo Avsenika, je se je že čutil v tej Avsenikovi glasbi. Malo tiste, se čuti noter. In glasbenega izražanja čisto drugačnega. Dandanes.”

Ansambli se prilagajajo publiki, imajo priredbe, pomen glasbe se izgublja

Poudaril še je: “Ansambli, vsi ti, ki delajo glasbo, so se prilagodili samo publiki, ja. In vidimo ogromno se naredi nekih priredb, se pravi pesmi, ki so že posnete, ki so že. Se dejansko nič ne spremenijo, samo neki ansambel naredi priredbo in je zadeva tu zaključena. Tako da tu po mojem se je malo izgubilo vse skupaj – pomen narodno-zabavne glasbe. Pa tudi ne pravim zdaj, da se mora igrati samo Slak ali pa Avsenik.” Sam ne igra samo narodno-zabavno, ampak vse od rocka do klasike. “Potem slišiš komentarje, ja, harmonika je pa samo za narodno-zabavno, zakaj je zdaj kaj drugega. In to je tak mešano, tak mešane občutke ima zdaj občinstvo, da je zelo težko kaj narediti.”

Se harmoniko podcenjuje?

Skupaj z voditeljico je odprl tudi to temo, ali se harmoniko v Sloveniji podcenjuje, se jo ima samo za eno vrsto glasbe? Marsikdo namreč ima do harmonike podcenjujoč odnos. “Tako, tako. Ampak to je še vedno tisto, ko ljudje rečejo, to je za domačo muziko, narodno-zabavno, zakaj zdaj nekaj več. Ampak .. In to ravno ubije največ sanj, a ne? Pa ne bom rekel pri meni, hvala bogu.”

Sam ima že začrtano pot naprej. A ostaja še nekoliko skrivnosten. Ne izda vsega, le to, da pripravlja nekaj novega, a ne sam.

Na tekmovanjih so Slovenci blesteli

Povedal je tudi, kako je bilo na tekmovanjih, na lokalnih, regijskih, državnih, evropskih. Katera pravila so tam in kateri kriteriji. Kako visoko so se uvrščali na mednarodnih tekmovanjih Slovenci, s kom se je dobro razumel, kakšen odnos so imeli v Avstriji, Nemčiji, na Tirolskem do harmonike. Da se je dalo primerjati med sabo prav Tirolce in Slovence. “Nedvomno so pa Slovenci tu izstopali. Tudi kar se tiče po dosežkih pa po vsem tem. Ampak ja, najbolj smo šli mi naprej s to glasbo, da smo začeli nekaj novega ustvarjati, pa da smo tudi njih potem še tam premagali. Tako da bom rekel, da včasih so se nas kar malo bali, ko smo prišli na kako tekmovanje.” In zaupal je, kje ima shranjene pokale, medalje in vse ostalo, kar je dobil na tekmovanjih.

Zdaj uči druge

Zaupal je tudi, kako je zdaj, ko sam uči druge igranja na harmoniko in kaj vse je pri tem pomembno. Ne samo tehnično, kako se raztegne meh in s prsti drsi po tipkah. Koliko otrok uči igranja, kaj vse se učijo. Kako pomemben je talent, kako pomembne so vaje, učenje not in vse drugo …

Dotaknila sta se še drugih tem. Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na spodnji povezavi.