devištvo- drugič

12 hours ago 19

Še v 70 letih je bilo devištvo tudi pri nas marsikje še zmeraj izjemno cenjeno, o njem se je govorilo in razpredalo kot o ''obvezni'' doti takratnih nevest. Ženske, ki so šle k poroki noseče (tudi jaz sem bila med njimi) pa smo bile deležne marsikatere opazke tistih, ki so skrbno ''beležili'', katera je po tej plati vredna spoštovanja in katera ne.

Nezakonske matere so bile frdamane, ničvredne, stanovanjskim blokom, kjer so dobile stanovanja, so marsikje rekli ''kobilarne''. S tem so namigovali, da so ''radodarne'' do vseh, ki potrkajo na vrata. Pred 2. sv. vojno je bil njihov položaj še veliko težji.

V zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače je kar nekaj zgodb teh nezakonskih mater in nezakonskih otrok.

Šele po Drugem vatikanskem koncilu (od cca 1965 naprej) so iz Družine in Ognjišča začeli počasi izginjati članki o pomenu devištva in so jih nadomeščali članki o družini kot celoti, odgovornem starševstvu, spolnosti v zakonu.

Nekako do takrat pa je bila ''kontrola krvave rjuhe'' v marsikateri družinski skupnosti, kjer so živeli ta mladi s ta starimi skupaj, nekaj čisto običajnega. Tašče so te reči imele, verjemite, zelo ''pod kontrolo''.

Eno od pričevanj, ki sem jih dobila včeraj:

Jože in Metka sta bila par že kakšno leto prej, preden je Jože (1967) šel služit vojsko v JLA. Ko se je vrnil, sta si dala ''duška'', se poročila, žal pa je imela Metka smolo, ker se je otrok rodil z osmimi meseci.

Nobeno potrdilo iz bolnišnice ni pomagalo, tašča je zagrizeno trmarila, da otrok ni njihov, da se je Metka skurbala z drugim v odsotnosti njenega sina. Čez eno leto se je rodila deklica, ki pa je imela ob rojstvu zelo svetle lase, kar je bil za taščo ponoven signal, da ima Metka drugega, saj sta bila oba z Jožetom- temnolasca. Pritisnila je na sina, da je ta končno popustil, ter ženo ''poslal'' nazaj domov. Jo je pa še kar naprej obiskal in iz teh obiskov se je rodil še en otrok.

Leta so tekla in nekoč se je tašča odločila, da bo šla kar sama po sina, ki je že nekaj dni bival s svojo družino. S seboj je vzela svojo največjo relikvijo, ki jo je hranila kot punčico svojega očesa: rjuho s krvavim madežem, ki je dokazoval, da je bila ob poroki devica.

Z njo je ''pomahala'' pred očmi svoje snahe.

«Pokaži mi svojo, pa ti bom verjela, da so tvoji otroci moji vnuki.''

Metkini starši so jo postavili pred vrata, žal pa je materi sledil tudi njen sin, saj ga je, to je na starost otrokom sam priznal, vse življenje grizel dvom, češ, kaj pa, če ima mama prav?

To se ni dogajalo pred vojno, ampak v zgodnjih 80 letih!

V Ogenj, rit in kače niso za igrače lahko, na primer, preberete tudi izpoved gospe, ki se je rodila v slovenski izseljeniški družini v ZDA. Tudi med njimi je bilo še leta in leta po 2. sv. vojni devištvo zelo spoštovano. Gospa opisuje trike, ki sta se jih s fantom posluževala, da je bil na koncu ''volk sit, koza pa še naprej cela''.