BOLNIK ALI ŽRTEV SISTEMA? Ali bi lahko rešili Petra, preden je padel pod streli policistov

Peter Kobal je bil mlad človek, ujet v hudo duševno stisko, z družino, ki je poskušala pomagati vsaj v akutnih krizah, a sistem ga ni uspel stabilizirati na prostosti. Tragedija je opozorilo na pomanjkljivosti v skrbi za take paciente.

Tragedija na Preglovem trgu na Fužinah 5. marca 2026, kjer je policija v samoobrambi ustrelila 25-letnega Petra Kobala, ni le osamljen incident, temveč krvavi dokaz popolnega sistemskega poloma slovenskega pristopa k duševnemu zdravju. Kobal, ki je že leta 2024 na Bavarskem dvoru grozil z noži in bil obsojen na enoletno kazen v forenzični psihiatriji v Mariboru, je bil po izpustu prepuščen sam sebi. Ta smrt ni naključje; je posledica desetletij ignorance, birokracije in pomanjkanja resnega pristopa k osebam z resnimi motnjami. Čeprav uradni dokumenti hvalijo “napredek”, realnost kaže na katastrofo: Slovenija ne naredi niti približno dovolj za psihiatrične bolnike, zlasti ne za tiste, ki izvirajo iz prezrtega otroštva in adolescence, kjer se napake kopičijo.

Lažni napredek: Papir prenese vse, realnost pa ne

Na papirju se Slovenija ponaša z Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 (program MIRA) in akcijskim načrtom do 2028, ki obljubljata deinstitucionalizacijo in mrežo centrov za duševno zdravje. Delež oseb s slabim duševnim zdravjem se je res zmanjšal na 8,3 % do 2024, število strokovnjakov pa se je povečalo. Ampak to so kozmetične popravke za globoko ranjeno strukturo. Centri za duševno zdravje (CDZO in CDZOM) so neenakomerno razporejeni, čakalne dobe pa dosegajo mesece ali celo leta – medtem ko pacienti tonejo v krizo. Financiranje? Povečuje se, a še vedno premalo za resne reforme; evropska sredstva se porabljajo za birokratske projekte, ne za konkretno pomoč na terenu.

Sistemski grehi: Ignoranca, birokracija in prezrtje tveganj

Najhujše pomanjkljivosti so vidne pri osebah kot Kobal: po prestani forenzični obravnavi ni nobenega resnega mehanizma za nadzor ali hitro ponovno hospitalizacijo. Psihiater je že 2024 opozoril na tveganje ponovitve, a sistem je to ignoriral – rezultat je nepotrebna smrt. Deinstitucionalizacija brez močne skupnostne podpore je recept za katastrofo: bivalne enote so premalo, intenzivni timi neobstoječi, medresorska koordinacija pa je šala – pravosodje, zdravstvo in socialne službe se izogibajo odgovornosti kot kuge. Naraščanje anksioznosti, depresije in nasilja med mladimi (skoraj 7 % mladostnikov z visoko anksioznostjo) je dokaz, da sistem ne deluje. Ekonomska negotovost in socialne neenakosti le poslabšujejo stvari, a država raje tišči glavo v pesek.

Kritika dr. Leonide Zalokar: “Sistem, ki ignorira 1–3 % otrok s psihopatskimi potezami, ruši celotno družbo” 

Še bolj alarmantno je, da se sistemski polomi začnejo že v otroštvu, kot opozarja dr. Leonida Zalokar, nekdanja ravnateljica Strokovnega centra Planina in ena redkih strokovnjakinj, ki se upa soočiti z najtežjimi primeri. Zalokarjeva kritizira zbirokratiziran sistem, ki ignorira 1-3 % otrok s psihopatskimi potezami (CU-traits) – majhen odstotek, ki pa je “izjemno obremenjujoč in nevaren za celotno družbo, saj lahko en otrok ali dva zrušita celoten sistem”. Ti otroci, brez zgodnje pomoči, postanejo tveganje za antisocialno osebnostno motnjo v odraslosti, a državne inštitucije jih prezrejo zaradi strahu pred stigmatizacijo. “Pred vrati zavodov je stotine otrok s psihopatskimi značilnostmi,” opozarja Zalokarjeva, medtem ko se nasilje med mladostniki množi – od medvrstniškega nasilja do vandalizma. Sistem je naveličan in neustrezen: “Pedagoški prostor pogosto zasedajo neustrezni ljudje,” pravi, in opozarja na naraščanje nasilja otrok nad starši (z 18 % na 44 % v 20 letih). Ni naklonjena nižanju kazenske odgovornosti, ampak zahteva individualno, medsektorsko obravnavo – nekaj, česar sistem ne zmore. V kontekstu Kobala: Če bi sistem že v otroštvu zaznal in obravnaval take poteze, bi morda preprečili tragedijo. Namesto tega jih puščamo, da eskalirajo.

Slovenija ne naredi dovolj – niti približno. Sistem je poln lukenj, ki jih zapolnjujejo birokracija in ignoranca, medtem ko se težave kopičijo od otroštva naprej.

Primer Petra Kobala in opozorila dr. Zalokarjeve so krik v prazno: brez radikalne revizije zakona o duševnem zdravju, kadrovske okrepitve in resne pomoči za najranljivejše bomo še naprej plačevali z življenji. Država, zbudi se – preden bo naslednji “mali odstotek” zrušil vse. 

Notranjska.si