Béla Tarr nas je naučil, da je film prostor srečevanja kultur

Kinoatelje je na slavnostnem večeru v Hiši filma na Travniku podelil nagrado Darka Bratine 2025 madžarskemu režiserju Béli Tarru, enemu najbolj samosvojih in vplivnih avtorjev sodobnega svetovnega filma. Nagrado bi bil moral prejeti oktobra lani v rednem terminu festivala Poklon viziji, vendar je takrat težka bolezen že načela Tarrovo zdravje, da se je moral odpovedati udeležbi. Béla Tarr ponovne priložnosti ni dočakal, umrl je v začetku letošnjega januarja. Nagrado in memoriam so zato izročili njegovi vdovi Amili Radović Tarr.

Film na poteh svobode

Utemeljitev, ki sta jo ob izročitvi v slovenščini in italijanščini prebrali Bratinovi hčerki Majda in Mila, med drugim izpostavlja, da je Béla Tarr znal »pripovedovati o prekletstvu in trdoživosti sveta, ki se je zrušil«. S svojimi filmi je prepotoval svet in pokazal, da film nastaja na poteh svobode, dialoga, poezije ter v neodvisnosti nekonvencionalnih, zahtevnih in dinamičnih izbir. Tarr je s svojim ustvarjalnim delom tlakoval poti drugačnemu pogledu na film, ki presega meje držav in jezikov. Njegova vizija je razprla prostor razmišljanja o zgodovini, družbi in umetnosti, ter nas uči, da je film prostor srečevanja kultur, spominov in človeških usod.

Poklon Tarru se je načel že v popoldanskih urah v centru filmske kulture BorGO Cinema v Raštelu s predavanjem Sunčice Fradelić, soustanoviteljice filmske šole Film factory, ki je nastala v Sarajevu na Tarrovo pobudo in danes deluje v okviru tamkajšnje Filmske akademije. Predstavila je temeljno idejo, strukturo in delovanje filmske šole in Tarrovo vizijo filmskega ustvarjanja, ki je in še vpliva na mnoge velike filmske ustvarjalce po svetu.

Na večeru v Hiši filma, ki sta ga vodila programska vodja Kinoateljeja Mateja Zorn in docent, kritik ter filmski ustvarjalec Donatello Fumarola, so predstavili tudi nekaj kratkih filmskih poklonov, ki so jih prijatelji in učenci posvetili preminulemu madžarskemu režiserju: kratka filma Alessandra Comodina in Lava Diaza, filipinskega režiserja, dobitnika zlatega leva v Benetkah pred natanko 10 leti, ter video pričevanje izraelskega režiserja Amosa Gitaia, ki je Tarra označil za upornika proti pravilom kapitalističnega potrošništva. Zavestno je ustvarjal mimo kalupov Netflixa, s samosvojo poetiko, dolgimi kadri in neobičajno dolžino filmov je uresničeval ustvarjalno svobodo. Bil je prepričan, da se pravi film začne šele po koncu projekcije, ko gledalec zbere vtise in sam v sebi predela vsebino in sporočilo gledanega.

Ta napotek je bil koristen tudi za ogled 156-minutnega črno-belega filma Turinski konj (A Torinói ló), ki sta ga leta 2011 režirala Béla Tarr in Ágnes Hranitzky. Film je zadnji Tarrov celovečerec, njegova filmska in miselna oporoka. Nasprotje z možganskim uspavanjem ameriških in podobnih produkcij ne bi moglo biti izrazitejše. Film v samih 30 kadrih, večinoma nemih, razen ko se z dvema vpadoma zunanjih likov vanj usujeta kratkotrajna plaza besed, prikazuje beden, brezperspektiven vsakdan ostarelega očeta in njegove hčerke-dekle v mizerni bajti sredi niča.

Nietzsche, konj in kočijaž

Izhodišče pripovedi, njen izvirni greh, je anekdota o filozofu Friedrichu Nietzscheju, ki je nekega januarskega jutra leta 1889 v Turinu prisostvoval surovemu ravnanju kočijaža s konjem. Nietzscheja sta nasilje in kočijaževa sla po oblasti nad konjem in svetom tako vznemirila, da je skušal poseči, vendar zaman. Legenda pravi, da je takrat znorel.

Tarr je s filmom skušal odgovoriti na vprašanje, kaj je potem bilo s konjem in njegovim lastnikom. Vidimo ju, ko se vrneta domov sredi vetrnega viharja, ki besni ves čas do konca filma. Kamera spremlja male, nepomembne vsakodnevne geste očeta in hčere, hiranje konja, ki odtlej zavrača hrano. Ne propada samo on. Prav tako se neizbežnemu tragičnemu koncu ves čas približujeta človeška protagonista in tudi svet okrog njiju, kot izvemo od obiskovalca, ki ju obišče v bajti.

Drug obisk je prihod karavane razposajenih ciganov, ki simbolizirajo voljo po življenju in poskusu bega protagonistov iz ujetosti v svojo usodo. Vendar zanju je že prepozno, beg je nemogoč. Kot v osrednjem monologu pove obiskovalec, je pohlep zlobnih ljudi že skorumpiral vse, kar je bilo človeškega, in zastrupil naravo, ki se maščuje. Veter odnaša vse, tudi življenje. Konj hira v štali, oče in hči v revni hiši. Vodnjak se posuši, leščerbe ugasnejo, celo ogenj v štedilniku se nazadnje ugasne. Brez ognja in vode niti kuhanega krompirja, njune edine prehrane, ni več. Ko nazadnje veter utihne, ni več upanja, nastopi tema in z njo konec.

Sporočilo je kajpak vse prej kot optimistično, vredno pa je razmisleka, saj govori prav nam v današnjem svetu. Drznili bi si trditi, da je Béla Tarr z njim namenil človeštvu poslednje svarilo pred propadom. Če je bilo leta 2011 morda še do neke mere preroško, je spričo zdajšnjega drvenja v norost vojne in samouničenja, v osnovi katerega sta pohlep, samovolja in odtujitev naravi, to sporočilo izraženo skozi vizionarsko filmsko govorico, ki zadobiva moč antičnih grških tragedij, žal še kako aktualno.