Alkohol in droge niso izgovor: namigovanja v primeru Šutar so neprimerna in žaljiva

Po poročanju nekaterih medijev naj bi imel Aleš Šutar v času tragičnega dogodka v krvi alkohol, pojavljajo pa se tudi namigovanja o domnevni prisotnosti prepovedanih drog. Te informacije so bile predstavljene v kontekstu preiskave nasilne smrti, ki je pretresla širšo javnost.

A prav takšen način poročanja odpira resno vprašanje: kaj je namen izpostavljanja teh podatkov in komu sploh služijo?

Dejstvo, da je bila oseba pod vplivom alkohola ali celo domnevno prepovedanih drog, ne pomeni in ne sme pomeniti olajševalne okoliščine za tistega, ki je z udarcem – posredno ali neposredno – povzročil smrt drugega človeka. Takšne razlage so nevarne, saj lahko ustvarjajo vtis, da je odgovornost za nasilje deloma prenesena na žrtev.

V pravnem smislu je bistveno vprašanje vedno isto: kdo je povzročil dejanje in kakšne so bile njegove posledice. Stanje žrtve, razen v izjemno ozkih in natančno določenih primerih, ne zmanjšuje teže nasilnega ravnanja. Še manj pa bi smelo služiti kot podlaga za relativizacijo odgovornosti v javnem prostoru.

Človeška dimenzija, ki se izgublja

Ob tem ne smemo pozabiti na tiste, ki ostajajo za naslovnicami – družino, bližnje in prijatelje, ki žalujejo. Zanje so takšna namigovanja skrajno žaljiva. Namesto spoštljivega odnosa do izgube življenja dobijo občutek, da se išče razloge, zakaj naj bi bila smrt manj vredna sočutja ali razumevanja.

Takšen diskurz ne prispeva k razjasnitvi dogodkov, temveč ustvarja dodatno bolečino in zmedo.

Jasno sporočilo

V družbi, ki želi biti pravna in odgovorna, bi moralo veljati jasno načelo:
alkohol in droge niso izgovor – ne za nasilje in ne za smrt.

Vsak poskus, da se s takšnimi poudarki zamegli bistvo tragičnega dogodka, je korak v napačno smer. Spoštovanje do umrlih in njihovih svojcev ter jasna obsodba nasilja bi morala imeti prednost pred senzacionalističnimi namigi.

Ivan Gabrič